KHOIBA

Nice Traps

Street Beat Records, 2005

Globalizacija dela svoje, tudi pri nas, v srednji, vzhodni ali kateri že Evropi smo. Dokaze za to lahko iščemo tudi na evropskem glasbenem trgu, na katerem se čedalje pogosteje uveljavljajo tudi zasedbe iz držav, za katere je bilo povprečnemu Zahodnoevropejcu še pred desetimi leti malo mar, danes pa imajo priložnost, da pokažejo, kaj skrivajo v svojih kapitaliziranih nedrjih. Češka, pravzaprav Praga, tako med drugim skriva tudi tale trio, Khoiba, ki se več kot očitno zgleduje po eksperimentalnem, feminilnem hipno-trip-popu z začetka devetdesetih let, ki so ga takrat tako uspešno uveljavili Portishead. Pevkin glas tako mestoma zelo »potegne« na vokalne strune Beth Gibbons, sama glasba (elektronski beat, prepleten z melodičnimi kitarskimi vložki in počasnim ritmom) pa poslušalcu slika podobno »kletno« atmosfero, v kakršno je bil zaljubljen Geoff Barrow. Kljub temu Khoiba nikakor ne morem označiti za posnemovalce. Trinajst pesmi na njihovem prvencu (pred tem so leta 2002 in 2003 izdali EP-plošči) z refleksivnimi besedili in s subtilno vokalno izvedbo pevke Eme Brabcove ponuja veliko bolj optimistično, slajšo tolažbo, ki poslušalcu po napornem dnevu popravi okus v ustih in poskrbi, da bo v dobrih petdesetih minutah eksperimetalne pop seanse doživel svojevrstno očiščenje in se pomirjen odpravil v posteljo. Nice Traps bi lahko do neke mere primerjali tudi s ploščo Homogenic pevke Björk; nanjo spominja že precej hladna naslovnica albuma, tipični Björk pa se Khoiba najbolj približajo v pesmih Terribly in Facilities, kjer programirani zvoki prevladujejo nad primešanim akustičnim kitarskim vložkom, Emin glas pa močno spominja na eksperimentalno »zavijanje« islandske dive.

Dovolj o primerjavah. Projekt Khoiba je namreč nastal prav zato, da bi v nasprotju s češkimi kolegi, ki prisegajo bolj ali manj na rock in pop viže (nekako tako kot pri nas, a ne?), ustvarili še kaj drugega, neprimerljivega, kar bi vsaj malo poživilo enolične češke radijske repertoarje. In ker so ljudje vedno željni inovacij, je tudi Khoibi v zelo kratkem času uspelo prepričati rojake, pa tudi nemško govoreče občinstvo, pred katerim čedalje več in čedalje uspešneje nastopajo. Khoiba zvenijo namreč dovolj moderno in urbano, da brez težav vstopijo v evropski velemestni vrvež. In zavoljo lepe, postavne in nadarjene pevke so tudi dovolj zanimivi, da so pridobili pomembno založbo (EMI), ki jih je pripravljena izvoziti celo v ZDA. Ko boste čez kakšno leto zasledili uspešnico benda Khoiba, se boste lahko pohvalili, da ste za ime že nekje slišali.

Marta Pirnar