CHEIKH LO

Lamp Fall

World Circuit/Intek, 2005

Zdi se, da se Cheikhu Loju v življenju ali vsaj v glasbeni karieri nikamor ne mudi. Prvi, zgolj lokalni kasetni album Doxandeme je izdal pri 35 letih po dvajsetih letih glasbenih sodelovanj in studijskega dela. Šele deset let kasneje – leta 2000 – je izšel obogateni ponatis na albumu Inedits; a sta morala pred tem iziti dva »prava« albuma, do katerih mu je odpiral vrata sam Youssou N'Dour. Ta je (mnogokrat citirano) povedal, da je »padel dol«, ko je slišal Lojev glas in način petja s prej omenjene kasete. Pa čeprav ga je poznal že prej, saj je sodeloval na nekaterih snemanjih, katerih producent je bil prav N'Dour. A poznal ga je predvsem kot studijskega bobnarja. To je pač počel pred lastno avtorsko kariero in je zgolj občasno zapel še kakšen refren. A sam Lo celo omenjenega kasetnega albuma še nima za začetek lastne glasbene poti. Z njim ni bil nikoli zadovoljen in ga ni imel za zares profesionalen izdelek. Ta se mu je zgodil šele šest let kasneje, ko je pri angleški založbi World Circuit izšel njegov prvi mednarodni javnosti dostopen album Ne la thiass. Za večino je bil pravo presenečenje, tudi tukaj smo ga hvalili – in Cheikh Lo je pri 41 letih in po 25 letih dela praktično čez noč postal svetovna zvezda. A je potem potreboval še dobra tri leta, preden je izdal naslednji album Bambay gueej, s katerim si je utrdil dosežen prestižni položaj na mednarodnem glasbenem prizorišču.

Lamp Fall je zares nadaljevanje in vrhunska nadgradnja prejšnjega albuma. Idejno in s tem tudi zvočno je presenetljiva razširitev izraznih področij, do zdaj predstavljenih v Lojevem opusu. Zaobjemajo tako njegove zgodnje glasbene izkušnje iz Burkine Faso, izvorni m'balax in druge glasbene arhetipe iz zgodovine afriške popularne godbe, kongoleško rumbo in najboljše iz aktualne glasbene produkcije njegovega okolja, pa tudi žlahtno dediščino ameriškega soula, jazza in funka, potem reggae, flamenco, kubanski son in guajiras ter tudi brazilski karneval. Ne le z rabo raznorodnih glasbenih virov, ampak tudi neposredno, s snemanji v tamkajšnjih studiih in s tamkajšnjimi glasbeniki, je povezal geografsko in kulturno oddaljene predele, ko se je od začetka leta 2003 z zamislimi in grobim zvočnim gradivom selil iz Dakarja v London, pa nato v Salvador v brazilsko Bahijo ter nato spet nazaj v London; pri tem so se na podlago nalagale vedno nove in nove zvočne plasti, dokler skladbe niso bile zrele za končno studijsko obdelavo in objavo.

Nič ne bomo pretiravali, če rečemo, da je pri nastajanju albuma Lamp Fall sodelovalo skoraj 100 glasbenikov. Že samo v tolkalni skupini Alie Aiye iz Bahije je kakšnih 40 članov. Seveda so bili med njimi nekateri stalni, torej takšni, ki so odigrali ključno vlogo. Zagotovo je prvi med njimi igralec na bobna tama in sabar Samba N'dokh. Med opaznejše senegalske sodelavce spadata še kitarista Lamine Faya in Oumar Sow ter še en tolkalec, Aliou Seck. Izmed drugih afriških glasbenikov je posebej ugleden kamerunski basist Etienne M'bappe. V evroameriški, predvsem pihalni in trobilni ekipi seveda posebej izstopa nekdanji prvi mož v orkestru Jamesa Browna in še kje Pee Wee Ellis. Ob številčni brazilski zasedbi pa velja opozoriti na dva kitarista, na Davija Moraesa in Adsona Santano, na basista Ericka Firmina in predvsem producenta Aleja Siqueiro, ki je sicer dodal tudi zvoke različnih elektrificiranih tolkal. Lo je pri bogatenju zvoka skladb na tem albumu tudi sicer uporabil vrsto v tem kontekstu nepričakovanih glasbil; pri tem še najmanj izstopajo številne klaviature in orgle Hammond, s katerimi ponovno gostuje član reggae skupine Aswad Bigga Morrison. Tako med drugim slišimo solistične intervencije indijskega sitarja, jazzovskega basovskega klarineta, brazilske različice harmonike, električnega balafona, električne tambure, violin in še česa.

Album vsebuje trinajst skladb; ob desetih lastnih je Lo zanj izbral in priredil še tri zahodnoafriške klasike iz 60. let prejšnjega stoletja. To sta skladbi iz repertoarja skupin Bembeya Jazz National in Super Eagles ter skladba Benderemosa, izvedena z zasedbo Orchestra Elegance Jazz du Congo in odpeta v »lingali«. Vse imajo presenetljivo kratek, obseg, tako da album traja zgolj dobrih 50 minut. Učinkovito!

Lamp Fall, novi album Cheikha Loja, pomeni njegovo dolgo pričakovano in zdaj preverjeno vrhunsko vrnitev na glasbeno prizorišče. Vse uporabljene raznorodne sestavine so se naravnost popolno spojile in poenotile v gosto zvočno tvarino, ki je enkraten medij za udejanjanje avtorskih vizij in glasovnih potencialov. Ob že tako bogati beri albumov vrhunskih afriških izvajalcev v letu 2005 gre zagotovo za enega izmed najboljših med njimi.

P. S. Mimogrede: vse kaže, da bomo marsikaj s te plošče kmalu poslušali tudi »v živo«; maja letos na preddrugogodbenem koncertu Cheikha Loja v ljubljanskih Križankah.

Zoran Pistotnik