Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina J.

HEATHER MACLEOD

Crossing Tides

Leod Music, 2005

Hebridi so na svetovnem zemljevidu znani kot tisto otočje ob zahodni obali Škotske, kjer se kotijo hipnotični glasovi gelskih nimf in kjer se na nedeljo zapre cel mali hebridski svet. Še nimfe ne žgolijo.

Gelskost vseh oblik in velikosti je glavni izvozni artikel otočja, pa še ta se, tako kot mleko ali časopisi, ne razvaža naokrog na sveti dan.

Ko mi ob treh zjutraj pod mogočno krošnjo drevesa, na katerega so naši sosedje s cambriškega folk festivala obesili fluorescentne paličice, da se sveti kot kaka vesoljska ladja, Heather Macleod šepetaje brenka pesem, ki se šele rojeva v nedeljsko jutro, mi postane jasno, zakaj se jazzovska mehkoba, prežeta z bluesovskimi in pop toni zares razcveti šele takrat, ko se jo dotaknejo neonske luči.

Heather se je z rodnega otoka Lewis, kjer je odraščala na prepihu gelske dediščine, Queenov, Beatlov in bebopa z očetovega gramofona, kmalu po srednji šoli preselila v Aberdeen, pristaniško prestolnico severovzhodne Škotske, ter postala ena osrednjih figur tedanjih nedeljskih jazz sešnov in malih koncertov v malih kavarnah. Ko je aberdeenskemu avantgardnemu entuziazmu zmanjkalo sape, se je leta 1995 preselila v Edinburgh, kjer je kmalu postala ena od prepoznavnih niti razvejane mreže glasbenih poznanstev, katerih (vsaj nekatere) variacije so znane tudi v Sloveniji.

Tako smo jo vse do lani poznali kot spremljevalno pevko skupine Elize Carthy in fuzijskega afroškotskega benda La Boum!, na začetku leta 2005 pa je očarala s prvencem Crossing Tides, ki ga britanski kritiki niso mogli spregledati, pa četudi so ga tlačili vse od roots popa do keltske mešnjave.

Na prvem albumu se nam Heather predstavlja kot prodorna avtorica, kompetentna kitaristka in zrela producentka, ki je keltske drobnarije zakartala za čutno, introspektivno poetičnost trenutkov, ki se obdržijo tudi takrat, ko so ti trenutki v življenju že zdavnaj izpeti.

Heather aranžmajski talent s svojim bendom spretno orkestrira in plasti od standardnega bluesa (Man of Many Valentines, That Ol' Devil Called Drink, kjer blesti izjemni orgličar Sugar Blue), melanholičnega jazza (Fantasy), kitarsko osredinjenega folka (The Home Strait) do komornih klavirskih pop ekskurzij (Baby, She Don't Know What to Do With Herself – Richard Thompson).

Čeprav v samosvojost glasbenega in lirskega izrazja ne gre dvomiti, se zdi njena pretočna, na trenutke žametno gladka, spet drugič hrapava in žalobno grenka vokalna interpretacija blizu milovanju kake Joni Mitchell (Hejira) in Johna Martina (Bless the Weather).

S slednjim jo druži tudi gostovanje njenega najljubšega (pa tudi mojega, če smo že pri tem) folkjazz kontrabasista Dannyja Thompsona, ki z legendarno Victorio (kontrabas) instrumentalno bogati zvočni podlagi dodaja na daleč prepoznavno tonalno teksturo.

Tako je Crossing Tides plošča, zaradi katere si lahko ob zimskih večerih dovolite sanje o plimovanju toplejših voda.

Katarina J.