Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina J.

MALINKY

The Unseen Hours

Greentrax, 2005

Za skupino Malinky ste v Muski nekoč že slišali. Prilika o njenem nenadnem uspehu je takšna, da jo še danes sanjajo vsi mladi »folkiji«. Leta 1999 so na odprtem odru festivala Celtic Connections v Glasgowu osvojili nagrado za najobetavnejši folk bend (nagrada Dannyja Kyla), podpisali pogodbo z Ianom Greenom (založba Greentrax) – lovcem na folk talente, se izstrelili vse do Amerike, hkrati pa uspeli ostati veliko bolj ozemljeni in simpatično rustikalni od večine sodobnikov.

Četudi se je tradicionalni »malinkyjski« zven vedno ustvarjal in živel sinergično, je bila Karine Polwart tista identifikacijska silnica, brez katere bi si bilo Malinky težko predstavljati. Pa se je vseeno zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Karine je zaradi cvetoče samostojne kariere na začetku lanskega leta skupino zapustila, skoraj istočasno ji je sledil tudi irski harmonikar Leo McCann.

In ko smo že mislili, da se bo morala preostala trojica – Steve Byrne (buzuki, kitara), Jon Bews (violina) in Mark Dunlop (bodhran, piščali, irske dude) – udinjati občasni prikladnosti drugih škotskih in irskih superfolk bendov, so se fantje odločili za preporodniško gesto in združili sile z obetavno pevko in čelistko Fiono Hunter ter z znanim obrazom iz lokalnih sešnov – multiinstrumentalistom Ewanom MacPhersonom (mandolina, kitara, banjo, darabuka ipd.).

Rezultat prenovljenih moči in osveženih idej, ki je ovekovečen na novi zgoščenki The Unseen Hours, se na prvo uho zdi kot logično nadaljevanje malinkyjevske (z)godbe. Punčica zanimanja še vedno pripada prefinjenemu izboru baladnega in drugega pesemskega izročila (vsaka viža ali besedilo je kot vedno verodostojno pospremljeno s skrbnimi zapiski o viru), ki mu peterica umetelno, a nevsiljivo prilagaja instrumentalno bit, čeprav se vokalne harmonije, v katerih tokrat sodelujejo pravzaprav vsi člani zasedbe, zdijo še malček plašne in nedodelane.

Mlada Fiona, katere pevski delež je najbolj transparenten, hkrati pa (akademsko) šolan v tradicionalnih idiomih, pač ne premore Karinine tople karizme in spontanosti ali daru smelega naratorstva med svetovi tradicije in sodobnosti.

Kljub temu komunikacija med zgodbami in glasbo kot veznim tkivom med tu in tam ne ostaja mlačna, temveč se, da doseže še bolj poveden zvok, v baladah zgošča v melodramatičnost, v kateri je poleg škotskih in irskih čutiti slišne skandinavske primesi.

Po drugi strani pa tudi skladbe, ki se na album vpletajo med posamezne pesmi, z navdihom dveh novih instrumentalistov dihajo z močnejšimi pljuči in navdušujejo s tesno prilegajočo se strukturo.

Skupina Malinky tudi s pomlajeno zasedbo ostaja trdno na tleh tradicije, poživljene s sodobnimi avtorskimi prijemi, ki niti za trenutek ne zapadejo v pretenciozne (post)producijske žvrkljarije, kot je danes v žanrih posttradicijskih glasb sveta v navadi.

Zato si upam trditi, da so ena najbolj posrečenih reinkarnacij škotskega folk benda zadnjega leta.

Katarina J.