Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matic Slapšak

THE MARS VOLTA

Scab Dates

Universal/Multimedia, 2005

Glavna akterja zgodbe The Mars Volta in nekdanja soborca nepredvidljivih hardcorovcev At The Drive-In, Cedric Bixler Zavala in Omar Rodriguez-Lopez, z vsako novo ploščo in seveda tudi koncertno turnejo predstavita kakšnega novega člana, ki včasih manj drugič dlje časa zdrži v njunih glasbenih norostih. Po kratkometražnem prvencu Tremulant, odlični plošči De-Loused in the Comatorium ter v začetku leta 2005 izdani Frances The Mute, ki je mnoge znova prepričala, da je dandanes še mogoče slišati glasbo, ki ne zveni kot nekaj že tisočkrat uporabljenega in izbljuvanega, so The Mars Volta konec lanskega leta izdali še živo ploščo Scab Dates.

Žive plošče in zbirke največjih uspešnic navadno pomenijo ustvarjalno krizo ali kaj podobnega, vendar so The Mars Volta s to ploščo kvečjemu izpolnili tiho željo marsikaterega oboževalca, ki si je želel v naslonjaču podoživeti koncert v živo. Scab Dates je dokaz, da so The Mars Volta enkratni glasbeniki, katerih glasbena domišljija pač ne pozna meja. Kitare, v katerih slišimo vplive Pagea in Hendrixa, ponoreli bobni, ki narekujejo neobvladljiv ritem, raztrgan bas, ki je vedno slišen tam, kjer je to potrebno, klaviature, ki v že tako bogat in večdimenzionalen zvok vnesejo še dodatno širino, saksofon, ki ob spoju z vsem naštetim skladbe popelje na sam rob improvizacije, in seveda glas, ki včasih neznosno kriči, drugič nas boža ter zapeljuje (podobno kot pred tridesetimi leti Jim Morrison), v vsakem primeru pa deluje iskreno in nadvse prepričljivo.

Seveda slišimo rock, hard rock, punk, funk, blues, heavy metal, hard core, jazz, psihedelijo zgodnjih Pink Floyd, jazz vseh obdobij, včasih razmetano, drugič spojeno v isti skladbi. Prelomi so včasih tako vratolomni, da človeško uho ni sposobno nenadnega preklopa med povsem različno glasbeno strukturo. Tako se poslušalcu zdi, da včasih posluša dobro uro dolgo improvizacijo brez repa in glave, a tej glasbi se je treba prepustiti.

Predstavljajte si pot v prostrano puščavo pod vplivom meskalina ali pa morda tavanje po močvirju pri vlažnosti sedemdeset odstotkov in temperaturi okoli štirideset stopinj, na nebeškem platnu pa David Lynch predstavlja film o The Doors, za katerega so glasbo napisali Pink Floyd s Sydom Barretom. Pojma nimate, kaj vse je zadelo, vendar ob koncu veste, da je bilo odlično in da si želite še!

Matic Slapšak