MATTAFIX

Signs of a Struggle

Buddhist Punk Records/Dallas, 2005

Duo Mattafix tvorita Marlon Roudette in Preetesh Hirji, v Londonu živeča glasbenika, ki se tako kot veliko sodobnih mladcev, željnih glasbe in popularnosti, odločata za reggae rap pop, popestren s priseljenskim dialektom v slogu njunih MTV-jevskih ekscelenc Shaggyja in Seana Paula ter z nenehnim mahanjem rok, predvsem prstov v kamero. To, kar Marlona in Preetesha loči od večine drugih tovrstnih pozerjev, je družbena angažiranost besedil in precej pomirjujoča melodičnost, ki deluje na poslušalčeva ušesa zelo prijazno in stimulativno. Pravzaprav je kar malo čudno, da ju je v varstvo vzela celo MTV, ki njun spot za prvo malo ploščo Big City Life vrti malone vsako uro. Bogvedi, po kakšnih kriterijih se te dni ravnajo odgovorni na glasbenih televizijskih postajah, v vsakem primeru pa je Mattafix prijetna popestritev precej in čedalje bolj monotone kolekcije pop standardov, ki jih vključujejo v vsakdanji repertoar. Morda so »nasedli« prav družbenim temam, ki se jih sodobne muhe enodnevnice v veliki meri izogibajo, Mattafix pa na njih gradita malodane celoten album. Mulci z orožjem, brezdomci na ulicah, upor proti državnemu sistemu, konflikti v medsebojnih odnosih, revščina – vse to so teme, ki jih načenjata v komadih in oblečeta v mehko, poslušljivo in melodično dub elektro obleko, ki ne odstopa od lagodnega, nekoliko zaspanega ritma. Album, na katerem je kar 14 pesmi, zveni za prvenec izredno solidno; po nekajkratnem poslušanju lahko rečem, da je na njem kar nekaj gradiva za pop uspešnice. Gangster Blues, Passer By, To and Fro, Older in Impartial, na primer, so vse po vrsti radijsko dovolj zanimive, da bi brez težav pritegnile množice. Edini nekoliko nevšečni faktor je Marlonov glas, ki se ne more znebiti deškega prizvoka, ki začne slej ko prej rezati v bobniče. Toda to je zgolj moja drobnjakarska narava, ki jo, prosim, mirno ignorirajte. Signs of Struggle je povsem zgleden izdelek, ki ga priporočam vsem, ki se na daleč spogledujejo s sodobnim angleškim priseljenskim glasbenim kvazigetom. Aktivistom in antiglobalistom pač ne.

Marta Pirnar