Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić

JASON MORAN

Same Mother

Blue Note/Dallas, 2005

Ustvarjanje današnjih jazzovskih pianistov je umeščeno v široko paleto slogov, a je vendarle, v grobih črtah, zamejeno z dvema skrajnostma. V mislih imam na eni strani avantgardni pristop, na drugi pa tradicionalistični pristop, ki rahlo zaspano neguje navezanost k jazzovski zgodovini in posledično priredbam standardov. Brooklynski pianist Jason Moran vešče hodi med obema skrajnostma, pravzaprav jemlje od vsake le drobce, ki jih spretno umešča v eklektičen slog. Pri obeh »jazzovskih stvareh« gre svojo pot, saj je namreč kar malček preveč moderen za tradicionaliste, kajti tradicijo obravnava kot živo in trdoživo tvorbo, ki prenese marsikatero novodobno invencijo, od nepravilnih ritmov do meandrirajočih klavirskih linij, ki že mejijo na klasično glasbo, in nasprotno – je preveč tradicionalen za avantgardiste, saj njegov izraz kljub modernističnim izletom ostaja precej melodičen in všečen. Zabavno pa je, da se pri nanašanju na stare komade ali standarde Moran ne omejuje na jazzovske stvaritve, drzno se poda v zvočno in še kakšno rekontekstualizacijo skladb iz sveta klasike in filmske godbe ter tudi popa, rocka, hiphopa ter predvsem, kot na albumu Same Mother, bluesa.

Moran se je na sceni pojavil konec devetdesetih let, že nekajletna stalnica, ki ga spremlja od leta 2001, pa je njegova spremljevalna zasedba The Bandwagon, v kateri sta še basist Tarus Mateen in bobnar Nasheet Waits, za ta album se je zasedbi pridružil tudi kitarist Marvin Sewell, sicer sodelavec pevke Cassandre Wilson, ki pomembno sooblikuje zven benda in tudi delno narekuje strukturo ter aranžmaje skladb. Če pianistični vodja banda suvereno posega po številnih slogih, kot so denimo honky tonk, boogie woogie, blues, bop in tako naprej, pa se kitarist Sewell dodatno navdihuje še pri ameriškem folku, tako kot počne Pat Metheny, ali pa neofolku v slogu Rya Cooderja. Poleg akustičnih vložkov v omenjenih slogih se Sewell izkaže tudi kot subtilen električni bluesovski kitarist z zadržanim, odmerjenim soliranjem in polnim zvokom. Kitara pogosto deluje kot drugo solistično glasbilo, in čeprav morda izvedbeno ni vedno na isti ravni z Moranom (kot da se Sewell ne bi preveč upal ali pa se boji večje izpostavljenosti), se ta dvogovor vendarle v večini primerov lepo izteče, vedno v prid koherentnosti komadov. Osrednja skladba albuma Same Mother je izvrstna priredba bluesovske balade Alberta Kinga iz sedemdesetih let, I'll Play The Blues For You, v kateri je bend gotovo dosegel najvišjo točko koherentnega glasbenega toka in zvočne usklajenosti. To je bilo tudi pričakovati, saj gre v bistvu za programski komad, ki korespondira z naslovom albuma. Same Mother namreč namiguje na dejstvo, da imata jazz in blues isto mater, isti vir in zgodovino.

Domnevamo lahko, da sta ljubezen do bluesa in spoštljiv odnos do zgodovine sad Moranovih učnih let, saj je bil njegov učitelj Jaki Byard, legendarni pianist Charlesa Mingusa, znanega po bluesovsko obarvanih skladbah ter tudi po ozaveščenem, angažiranem, programskem odnosu do lastnega početja. Tudi zato lahko oceno tega albuma sklenemo z Byardovimi mislimi, ki jih je posredoval Moranu, da se lahko naučiš tradicije in se tudi podrejaš njenim pravilom, ne da bi te glasba kadarkoli omejevala. Album Same Mother lepo dokazuje to trditev.

Mario Batelić