PLÄNS PLÄNS

Play's Herman Melville's Moby Dick

See Records, 2004

Vse, kar si natakne že precej obrabljene oznake »sveže, zanimivo in perspektivno«, prehitro odvrne pozornost od pomena, ki naj bi ga besede sporočale, saj je preveč zasedb, ki se trenutno brez pravega razloga oklepajo teh oznak, tako da jim pravzaprav ne verjamemo več.

K pisanju in nabavi debitantskega albuma zasedbe Pläns Pläns, posnetega na neki farmi v Marylandu, me je zelo prepričljivo napeljal njihov koncert v newyorškem podzemlju, ki je ne le pokazal, da so mladeniči vešči odrske prezence in spretnosti z glasbili, temveč je odprl nov kanal kreativne kitarske muzike.

In tudi njihov studijski album je daleč od tega, da bi razočaral. Nasprotno. Play's Herman Melville's Moby Dick je eden tistih albumov prvencev, v katerem brez nepotrebnih reklam prepoznamo talent, izrazno moč in celo progresivnost v tokovih sodobnih rockovskih izrazov.

O četvercu iz Baltimora, ki ima za seboj le kratek čas obstoja, a že drugi album v pripravi, na spletu ne zasledimo skoraj nič, razen spletne strani založbe See Records, ki so jo ustanovili sami za potrebe svojega benda, ter pojasnila, kdo stoji za vzdevki, s katerimi so podpisani na plošči: Jeffrey Dykeman (alias Sheperdi) na kitari, Marcus Dykeman (alias Pincer) na basu, Steve Intlekofer (alias C. O'Higgins) na tolkalih in Keith Jones (alias Myrrhlyn) na kitari in vokalu.

Postava na odru je klasično rockovska: dve kitari, boben in bas, opremljeni z energičnim glasom frontmana Keitha Jonesa – ki, zabavno, ne le po imenu, temveč tudi po drži in videzu spominja na kakšnega hibridnega Stonesa – ter s sočasnim hripavim pripevanjem vseh članov. Na plošči so v nasprotju s koncertnim odrom v igro vključena še druga glasbila: akustična kitara, orglice, flavta, klaviature, harmonika in zvončki.

Na precej heterogeni plošči, ki vendarle ohranja enovitost, se komadi zelo gibčno in inventivno prelivajo od epskega repetitivnega rocka in psihedelije, punkovskih obrazcev ter rock'n'rolla do eksperimentiranja. Neprimerno in celo težko bi jim bilo dodeliti izrazite glasbene vzornike, se pa fantje napajajo s pustolovskimi romani, kot lahko sodimo iz naslova plošče, menda pa tudi z Marcom Bolanom. A z njim imajo skupnega le toliko kot vsi, ki smo kdaj radi prisluhnili glasbi s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let, njihova glasba pa zveni primerno letnici, zapisani na albumu, kajti Pläns Pläns ne skušajo poustvariti katerega izmed že obstoječih žanrov, ampak namesto tega z neobremenjeno mladostniško zagnanostjo ustvarjajo svojega.

HelenaB