Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Janez Pirc

RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide to the Music of Madagascar

Rough Guides/World Music Network, 2005

V zadnjih dvajsetih letih se je z etnomuzikološkimi in »kompilacijskimi« ploščami, ki so izšle pri francoskih in angleških založbah, malgaška glasba dokaj dobro približala zahodnemu poslušalstvu. Glavni preboj na tem področju se je gotovo zgodil v devetdesetih letih s skupino Tarika, o kateri se je v tej reviji pred kratkim že pisalo. Res je torej, da je moč dobiti že precej obsežno zbirko tradicionalne in sodobne popularne glasbe Madagaskarja, a »splošne« glasbene zbirke različnih zvrsti in pomembnejših akterjev že leta ni bilo na spregled. Tako je nova izdaja Rough Guida povsem na mestu z izbranimi predstavniki tega jezikovno, kulturno in geografsko pisanega ter nasploh popolnoma samosvojega otoka.

V prvo skupino glasbenih izvajalcev, ki se pojavijo na plošči, lahko štejemo tiste, ki se ukvarjajo z interpretacijo tradicionalne glasbe Madagaskarja. Takšna je bila recimo skupina Ny Altasy, ki je delovala v petdesetih in šestdesetih letih, ko se je tudi uveljavila kot prva na tujem nastopajoča malgaška skupina. Na posnetku, ki je sploh tudi prva pojavitev te skupine na CD-nosilcu, se lahko sliši preigravanje na valihi. Citri valiha in marovany sta ključni glasbili na otoku. Po njiju so domačini namreč uglasili tudi zahodna glasbila, ki so jih sprejeli – klavir, harmoniko, predvsem pa popularno kitaro. V tej skupini glasbenikov sta recimo še Monja, igralec na marovany, ter skupina Vilon'Androy, ki uporablja tradicionalne gosli, lokango. Tako za to skupino glasbenih izvajalcev, kot tudi za sledečo, je značilno, da pri petju daje poudarek večglasnosti, osrednja glasbila pa najpogosteje spremljajo samo še enostavna tolkala in ropotulje. V drugo skupino sodijo glasbeniki, ki so nekakšen vezni člen, saj se pri ustvarjanju v veliki meri opirajo na korenine različnih tradicionalnih kulturnih izročil otoka in jih kombinirajo s svežimi, modernimi pristopi. Pogosto imajo njihova besedila veliko težo in pomen. Tovrstni izvajalci so tudi najbolj znani izven Madagaskarja: že omenjena Tarika, pa legendarna skupina Mahaleo z vodjem Damo, ki je na sceni od začetka sedemdesetih let. Tu je posebne omembe vreden Vakoka, panmalgaški glasbeni projekt iz leta 2004, ki je zbral na enem snemanju skupaj instrumentaliste, pevce, pesnike in pisce z vsega otoka in izdal odlično ploščo. Zadnja skupina glasbenikov je morda najzanimivejša, saj je izven domačega otoka še slabo znana. To so moderni pop glasbeniki, katerih zvok jemlje veliko zagona tudi iz glasbenih širjav osrednjega in vzhodnega dela celinske Afrike. To so recimo skupine Toto Mwandjani, Teta in Koezy.

Celotna plošča je nabita z energijo, izvirajočo iz ravnotežja med hitrimi plesnimi skladbami, ki imajo bodisi električno, bodisi akustično glasbeno podlago, ter umirjenimi deli, kjer stopajo v ospredje harmonično večglasno petje z minimalistično glasbeno spremljavo. Ob vsej množici odličnih aktivnih, a v tujini še vedno manj znanih glasbenikov, nam da album misliti, da bi bilo po nekaj letih spet lepo poslušati katerega od njih tudi na naših odrih.

Janez Pirc