Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

STEVE REICH

You Are (Variations)

Nonesuch, 2005

Dober način, kako razumeti kulturni ter družbeni kontekst, v katerem je nastal minimalizem, katerega eden najbolj znanih predstavnikov je Reich (ob Philipu Glassu, Johnu Adamsu in Terryju Rileyu, omenimo pa tudi Marjana Mozetiča), je: odgovor na razredne in kulturne omejenosti modernizma. Minimalizem se ni samo razredno, temveč tudi kulturno demokratiziral tako, da je združeval tudi nezahodne glasbene elemente ter izkustva, povezana s kontrakulturo šestdesetih let, predvsem v iskanju novega dojemanja glasbene teksture, ki jo omogoča tako ali drugače spremenjena percepcija (npr. z mamili, izkušnjo globalizacije). Gotovo je minimalizem glasbeni žanr, ki ima še največ občinstva izven sicer specializiranih in entuziastičnih poslušalcev sodobne notne glasbe. Poleg tega je to tudi žanr, ki je zmožen tvornega dialoga z drugimi sodobnimi žanri in z instrumentalizacijo iz jazza, popa, elektronske glasbe idr.

Minimalizmu se sicer res pogosto dela krivica, saj se ob njegovi navidezni enostavnosti (to pa lahko karikiramo kot dolgotrajno ponavljanje enega in istega glasbenega vzorca) pozablja najmanj dvoje. Prvič, mero, do katere prav ta tekstura spreminja odnose glasbenega ospredja in ozadja: sorazmerno majhne glasbene intervencije v repetitivni zvočni kulisi dobijo velik pomen. Tak glasbeni pojav bodisi takoj odtuji samo kuliso bodisi izvajalce ter poslušalstvo (in to na skorajda nezavedni ravni) pripelje drugam, ne da bi pri tem opazili spremembe, ki so se dogajale po poti. Drugič, prav zaradi zahteve po mnogokratnem množenju enega glasbenega vzorca minimalizem zahteva veliko virtuoznost. Nanj lahko gledamo tudi kot na enega od poizkusov, da kljub tisti senci, ki jo nad človeško zmotljivost meče nezmotljivi stroj, vseeno dokaže veličino človeštva, saj je to prav z virtuoznim glasbenikom ali glasbenico, enako kot npr. računalnik ali zvočni zapis, zmožno neskončne reprodukcije enakega. Kulturno in družbeno bistvo minimalizma je ravno v tem, da nikoli ni tako malo pravzaprav pomenilo tako mnogo, in to toliko poslušalcem. Dejstvo, ki ga na plošči potrjuje skladba Kontrapunkt za čelo, saj združuje »živo« igro z zvočnimi zapisi.

Če v vsem zapisanem lahko prepoznamo tudi svojevrstno programskost minimalizma, potem moramo poudariti, da Reich (rojen leta 1936) praviloma ne piše programske, temveč absolutno glasbo. Pomembni izjemi sta avtobiografska Drugačni vlaki, ki kombinira spomine iz otroštva ter izkušnjo holokavsta, ter prav plošča You Are. Naslovno delo, Ti si, je namreč spleteno iz različnih rečenic iz filozofije in judovske teologije. Podrejene principu stalnega ponavljanja delujejo kot osebne afirmacije: prva je sestavljena iz misli, da »si tam, kjer so tvoje misli«; zadnja pa poudarja, češ, »govori malo, delaj veliko«. Končni cilj naj bi bilo iskanje realnega religioznega doživetja, pač v skladu s samosvojim občutenjem transa in transcendentalnega, ki ga minimalistična glasba pogosto evocira in v katerem se izgublja tak ali drugačen posameznik.

Tudi zato lahko ploščo doumemo kot ironičen spoj, iskanje kompromisa med glasbeno in življenjsko filozofijo, saj je v samem načelu variacije na temo »biti sam svoj« izpostavljeno načelo individualnosti, enkratnosti, s tem pa se posredno odpira tudi prostor za poslušalstvo, ki je usmerjeno bolj materialistično.

Nikolai Jeffs