SAGAR

Ragas

Goga Musica, 2005

Mešanje jazza in tradicionalnih godb je že v časih fusiona v sedemdesetih letih našlo skupno besedo z indijsko glasbo, kar je nedvomno ostanek vpliva indijske kulture in filozofije na dogajanja v šestdesetih letih (čeprav niso neznani primeri združevanja jazza z arabsko in, še bolj, afriško godbo). Pri nas smo že vajeni, da prihajajo podobni projekti s štajerskega konca; lahko celo trdimo, da se je na »totem« koncu že profilirala kar mala četica glasbenikov, ki vešče prepletajo omenjene glasbene smernice. Najnovejši sad te ljubezni in nedvomno tudi glasbenega uživaštva pa prinaša pomemben korak naprej, saj je nastal v mednarodnem okolju, v New Delhiju, kamor so se odpravili Damir Višič (igra na sarod), Igor Bezget (kitara), Tadej Kampl (bas) in Nino Mureškič (različna tolkala), tam pa so se jim pridružili indijski glasbeniki Sharat Srivastava (violina), Kanchman Babbar (nay in flavta bansuri) ter Gyan Syngh in Prashant Trivedi (table). Kot poseben gost se pojavi tudi vsestranski Boštjan Gombač s kositrno piščaljo. Iz tega snidenja je nastal pester, zanimiv in izvrstno produciran (Blaž Celarec) album Ragas, na katerem je za dobrih 70 minut večidel odlično odigrane glasbe, ki se preliva od vzkipljive, ritmično razigrane do eterično meditativne.

Skladbe so večinoma delo Bezgeta in Višiča (eno je podpisal violinist Srivastava, ena je priredba tradicionalne), katerih dolžina (nekako od 8 do 15 minut) dopušča vsem glasbenikom, da enakopravno »povejo svoje«, da se v dramaturško dodelanih aranžmajih prepustijo domišljiji in razigranim medigram, v katerih drug drugega »šponajo«, podpirajo, vzpodbujajo. Pravzaprav je težko izpostaviti eno samo glasbilo, ki bi mu prisodili vodilno vlogo, saj so skladbe večinoma stkane iz brezhibnega medsebojnega tkanja ritmičnih in melodičnih glasbil, ki si pogosto tudi zamenjajo vloge ali spretno odigrajo obe vlogi. »Zgodbo« godbe poganjajo table: gosto ali spet drugič subtilno posejana ritmika vseskozi prenika v ospredje in glasbi daje prepoznaven zven in gibek tok, tudi takrat, ko v solističnih partih »tekmuje« več glasbil hkrati. Le sem ter tja vendarle zmoti Bezgetovo vztrajanje v zvenu in načinu igranja fusiona, a to je, resnici na ljubo, prisotno le v nekaj komadih, le v drobcih, tako da ne poruši skladja celote. Domače glasbene sile, zbrane v projektu Sagar, so (ne dvomim) prišle do posnetka svojega življenja, slovenska jazz in etno scena pa je prišla do pomembnega, konceptualno zelo domišljenega in zvočno lepo oblikovanega albuma, ki je še en dokaz o suverenosti tukajšnjih muzičistov in o posrečenem srečanju (v resnici ne toliko) različnih glasbenih svetov.

Mario Batelić