BRUCE SPRINGSTEEN

Born To Run

Sony/Menart, 2005

O posebni izdaji ob tridesetletnici albuma, ki je bil prelomen za kariero Bruca Springsteena in najbrž eden pomembnejših albumov v zgodovini popularne glasbe nasploh, se je že precej pred izidom veliko govorilo; že ob izidu odlične studijske plošče Devils And Dust v prvi polovici leta 2005 in potem ob pripadajoči solistični turneji.

Že takoj na začetku je treba povedati, da je posebna izdaja izpolnila večino pričakovanj; morda bi bil lahko dokumentarec o nastanku plošče ponekod malce manj osladen in morda bi bil čas, da Springsteen vendarle doda še kakšen »outtake« (morda bi bil čas za Lonely Night In The Park), morda tudi za vse tiste, ki si leta 1998 niso mogli privoščiti Tracks, vendar so to malenkostne graje. Poleg ponovno masteriziranega albuma in dokumentarca je v zbirki tudi koncert, ja, tisti znameniti londonski, pred katerim je Springsteen besno trgal plakate »London je končno pripravljen na Bruca Springsteena«, tisti, ki naj bi bil zanič, a govoricam ni treba vedno verjeti – Springsteen sicer res še ni bil glamurozna stadionska figura, vendar mu leta 1975 ni bilo treba biti; s stadionskimi koncerti je le kako leto prej začel Bob Dylan in Springsteenova glasba takrat še ni bila nekaj, kar bi polnilo stadione; pa tudi čisto drugačne odtenke je imela. Medtem ko je Springsteen leta 1985 med epopeje tipa Jungleland spretno vstavljal priljudnejše pesmi in dolge monologe in je bil tudi bend že ujet v hude odrske premike in zgodbe, je bil leta 1975 v Odeonu bend še sorazmeroma »mlad«; tik pred resnim začetkom snemanj plošče je zamenjal bobnarja, pridružila pa sta se tudi Steve van Zandt in Roy Bittan, Profesor, ki je poleg Patti Scialfa edini ostal s Springsteenom tudi na začetku devetdesetih let v obdobju albumov Human Touch in Lucky Town; torej po razpustitvi E Street Banda. Tudi Springsteen na odru še ni bil tako zelo zgovoren, nekaj malega igric pa je že obstajalo, v njih je bil soudeležen predvsem saksofonist Clarence Clemons; Springsteen je recimo na novo raven dvignil zabavno rutino Jamesa Browna, namreč t. i. »smrt na odru«, bilo je tudi nekaj krasnih »lovskih zgodbic«, vendar še ni bilo res norih divjanj, nenehnih elvisovskih in brownovskih trzanj in poskokov, bizarnih kitariad v troje ali četvero in sombrera Nilsa Lofgrena; namesto tega dobimo precej intimnejšega Springsteena, kar je ustrezalo naravi njegovih takratnih zgodb; šlo je še za daljše pesmi dylanovskega značaja in – predvsem na samem albumu Born To Run – začetke »Springsteenovega romana« (o tem smo v Muski že pisali). Zelo na hitro: Springsteen je na Born To Run začel pretanjeno in načrtno razvijati življenjske usode oseb, takrat mladih, ki v ZDA, še vseh omamljenih od Vietnama in Watergata, niso našle pravega smisla, bile so ujete vase in čutile so, da mora obstajati nekaj, kar jih lahko potegne iz tega občutja tesnobe in nemira. Springsteen kot rešitev ponudi rokenrol, in sicer vso njegovo tradicijo, torej ritem, nežnost, romantiko, uporništvo in ostrino. Ljubezen pri Springsteenu takrat še ni osrednja tema, zgolj soobstaja v eksistencialni tesnobi. »Najin klateški duh mora od tod,« pravi v naslovni pesmi, v verjetno osrednji pesmi Thunder Road, sicer uvodni na albumu, pa ponudi najprej orbisonovski romantični eskapizem in nato vožnjo v noč, ki ostane osrednje Springsteenovo sredstvo spopadanja z osamo vse do sredine osemdesetih let. V Thunder Road Springsteen pravi, da je mesto, v katerem živi, dobro samo za zgube, v pesmi Backstreets to še potencira: za zgube, ki se skrivajo v stranskih ulicah, če se želijo osvoboditi (sebe in svojega ljubezenskega občutja). Medtem ko je Thunder Road polna podobja duhov in preteklosti, kar bo postalo tudi stalnica v Springsteenovem opusu, je denimo Jungleland večinoma zelo »sedanja«; kombinacija obeh nam da pravo podobo mlade Amerike leta 1975. Album je pomemben tudi zato, ker začne v navedenih pesmih Springsteen načrtno črpati iz filmske zgodovine in iz pesmi ustvarjati male filme; če poslušate Meeting Across The River (ki jo je hvalil Frank Sinatra), Jungleland in Thunder Road (po filmu Roberta Mitchuma), dobite kompleksne scenarije, pesmi pa tudi vizualno delujejo kot filmi. Dylanovo zgodbarstvo je Springsteen leta 1975 torej uspel prenesti na naslednjo raven (in čudo, istega leta pri Dylanu najdemo pesem Lily, Rosemary And The Jack Of Hearts).

Glasbeno je plošča prav tako polna referenc iz zgodovine popularne glasbe, tako iz zgodnjega obdobja rokenrola (sledi črnega ritem in bluesa ter soula, diddleyjevski ritem v She's The One, Orbison, spectorski zvok naslovne pesmi in pesmi Night itd.). V tem je tudi prava avtorska moč Bruca Springsteena – povezovanje tradicije s sočasnim, avtorskim nabojem, ki je močnejši od tradicije same, zato jo preoblikuje po svoje, da zadiha s svežino časa, v katerem je bila odkopana. In pesmi imajo kljub globokemu vtisu tragičnosti in razočaranja triumfalno glasbeno kuliso vrste »rokenrol osvobaja iz vseh pasti«. Prav zato je album še toliko bolj dragocen in pomemben. Mladi kantavtorski val v zgodnjih sedemdesetih letih je sicer ponudil osredotočenost na besedila, ne pa tudi (večinoma) prave rokenrolovske ostrine HKRATI s to osredotočenostjo; countryjevskim in bluegrassovskim glasbenim navezavam so večkrat manjkali »ulica«, črnski nadih, resnični zeitgeist. Springsteen je tu zapolnil vrzel.

Matej Krajnc