Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Mario Batelić

THELONIOUS MONK QUARTET WITH JOHN COLTRANE

At Carnegie Hall

Thelonious Records/Blue Note/Dallas, 2005

Dobršen del letošnjega jazzovskega leta je minil v znamenju novice, da so januarja v washingtonski Kongresni knjižnici našli koncertne posnetke Monka in Coltrana iz slovitega Carnegie Halla, za katere sploh niso vedeli, da obstajajo, ter pozneje v pričakovanju albuma in spekuliranju o kakovosti posnetkov in izvedbe, na koncu pa še v samih hvalospevih, s katerimi so kritiki dočakali to izdajo. Že po prvem vrtenju (ki se je za podpisanega podaljšalo na tri zaporedna poslušanja albuma) pa je bilo jasno, da gre za res izjemen dogodek. Posnetki so bili zabeleženi 29. novembra 1957 na nekem dobrodelnem koncertu v Carnegie Hallu; koncert je snemal radio Voice of America, založene trakove pa so našli v Kongresni knjižnici v Washingtonu med rutinskim brskanjem po trakovih, zato da jih digitalizirajo; trakovi so bili namreč napačno in slabo označeni (na enem od trakov je pisalo Carnegie Hall Jazz, na nekem drugem traku pa je bilo zabeleženo le T. Monk z naslovi skladb). Morebitnim avdiofilskim manijakom je treba takoj povedati, da so posnetki zvočno tako dobri, da gre vsa slava mojstrskima restavratorjema (za zvočno obdelavo sta poskrbela producent Michael Cuscuna in Monkov sin, bobnar T. S. Monk). A če ne bi na tem koncertu igrali mojstri, se jima najbrž niti ne bi ljubilo pečati s posnetki.

Razlog za takšen »halo« glede posnetkov je dejstvo, da je bilo sodelovanje dveh velikanov doslej zabeleženo le v nekaj studijskih skladbah ter v slabo posnetem koncertnem gradivu iz kluba Five Spot. Ravno v tem klubu je četverica (kvartet skladno zaokrožata kontrabasist Ahmed Abdul Malik in bobnar Shadow Wilson) nastopala kar nekaj mesecev pred koncertom v Carnegie Hallu in se (glede na slišano) imenitno ujela. Muzika (razen enega primera gre za same Monkove standarde, kot so Monk's Mood, Nutty, Epistrophy in Bye-Ya) brsti, kipi, se ritmično in harmonsko prekucuje. Med komadi ni premorov, kar samo še poglobi vtis o celostnem pristopu. Čeprav sta vsak po svoje posebna, tako v skladanju kot igranju, sta Monk in Coltrane tukaj izjemno usklajena; ves čas se v temah in poudarkih dopolnjujeta, izzivata, nadgrajujeta, izhajata drug iz drugega in se hipoma najdeta na isti frekvenci. Coltrane denimo sledi Monkovi temi, a jo vedno malček zasuka, zapiha »stran« od teme, rahlo v svoji znani maniri zvočnega slojenja, ki pa ga ročno združi z že znanimi Monkovimi značilnostmi: »šekastimi« ritmi, asimetričnimi obrazci, preskoki in zasuki. O potopljenosti in predanosti glasbi priča tudi Monkovo mrmranje, pripevanje, brundanje, ki ga je slišati v morda najboljši skladbi albuma, Blue Monk.

Že znani Monkovi komadi na tem albumu zazvenijo docela sveže, z veliko poleta, dramatičnosti in »špona« ter mamljivosti nosilnih tem, ki te kar »vlečejo« v požvižgavanje. Delujejo zares kot ponovno odkrite, saj zvenijo v teh različicah precej drugače od doslej znanih številnih interpretacij (tako Monkovih kot v priredbah). Tudi zato se lahko ta album, ki bo v letnih izborih gotovo pobral številne pomembne lovorike, primerja z novimi, aktualnimi izdelki; prepričan sem, da bi tudi v primeru, če bi »tekmoval« z novimi albumi, zasedel visoko mesto.

Mario Batelić