Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matic Slapšak

THE TOKYO DRAGONS

Give Me The Fear

Universal Island/Multimedia, 2005

The Tokyo Dragons so dolgo čakali na priložnost in se dokazovali predvsem s koncerti, ki jih ni manjkalo, manjkalo ni tudi kadrovskih težav: trdno prijateljsko jedro – Steve Lomax (kitara, vokal), Mal Bruk (kitara, spremljevalni glas) in Phil Martini (bobni, spremljevalni glas) – nikakor ni našlo primernega basista, ki bi se vklopil v glasbeni slog. Sprva je za bas poprijel kar Ade Easly, ki je produciral njihove kvazidemo posnetke (menda so bili tako zelo demo, da so presegli vse meje demo posnetkov), vsaj za zdaj pa na mestu basista vztraja Mathias Stady.

Žanr, ki ga v Veliki Britaniji in ZDA opisujejo kot »harley metal«, ima seveda veliko skupnega z rock'n'rollom, kakršnega so igrali in še vedno igrajo AC/DC, ter z glammetalom osemdesetih let in skupin, kot sta Guns N'Roses in Mötley Crüe, v posameznih skladbah pa je moč zaslediti tudi kultne The Ramones (recimo v Do You Wanna?) in Status Quo (Teenage Screamers). Brez usnja seveda ne gre, v ospredju so kitarski riffi in drveč ter zanesljiv bobnarski ritem ter že tolikokrat opevana besedila o življenju v zabavnem ritmu rock'n'rolla: alkohol, lepa dekleta, zabave, nerazumevanje okolice, uporništvo ter hitri avtomobili in motorji. V zvoku The Tokyo Dragons so na prvem mestu vedno kitare – naj bodo uvodni kitarski riffi ali kitare, ki drvijo skozi pesem v ritmu, ne manjka niti pestrih kitarskih poudarkov v žal redkih prepletih z bobni in seveda ni skladbe brez odločnega kitarskega sola, pri katerem se Lomax in Bruk zgledujeta tako po Angusu Youngu kot po Chucku Berryju. Ritem sekcija deluje čvrsto in zanesljivo, navdušuje predvsem Martini za bobni, ki s posameznimi izpadi poživi skladbe, glas je za rock'n'roll izročilo primerno grob, oster in na trenutke raskav.

Zmotijo predvsem nekoliko neizdelana in mladostniško zaletava besedila s ponavljanjem refrena, vendar The Tokyo Dragons vsaj v skladbah Let It Go, Teenage Screamers in Ready Or Not dokažejo, da je pred njimi še svetla prihodnost.

The Tokyo Dragons so tako v celoti gledano še najbližje nekoliko bolj garažno rock'n'roll zagledanim Jet in The Datsuns; da bi jih sprejele tudi radijske postaje in širše občinstvo, pa jim manjka nekaj tiste sodobne skandinavske produkcije, ki bi jih približala Mando Diao in vsekakor tudi The Hellacopters ter The Hives. Kot vedno pri mladih skupinah bo prelomna in odločilna šele naslednja plošča, čeprav so že s prvencem vsekakor stopili na pravo pot.

Matic Slapšak