ALI FARKA TOURÉ IN TOUMANI DIABATÉ

In the Heart of the Moon

World Circuit, 2005

Po mnogo letih smo končno dočakali nov album dveh malijskih legend in virtuozov, Alija Farke Touréja in Toumanija Diabatéja. Obeh glasbenikov, vsaj v tej reviji, ni potrebno več podrobneje predstavljati, saj sta z nadarjenostjo in delom prava ambasadorja ne samo rodnega Malija, temveč celotne Afrike. Tokrat sta se sredi leta 2004 srečala na priložnostnem skupnem snemanju v malijskem glavnem mestu Bamako, natančneje v prenosnem studiu v hotelu Mandé, v zavetju dolgoletne ustaljene ekipe založbe World Circuit, s producentom Nickom Goldom in tonskim mojstrom Jerryjem Boysom.

Rezultat je čudovita akustična instrumentalna plošča, ki samo potrjuje vse superlative, katerih sta deležna omenjena glasbenika. Pred nami se začne odvijati neposreden ter »čist« zvok igranja Alija Farke na kitari in Toumanija na kori. Tu gre za neskončno prepleten glasbeni krogotok obeh glasbil, katerih melodije izražajo izredno bogato kulturo in zgodovino mnogo malijskih ljudstev. Touré in Diabaté namreč izhajata iz različnih kulturnih tradicij in tako tudi glasbenih pristopov ter zakladnic. Ta razlika je bila glasbenikoma ob snemanju tudi poseben izziv, njeno premagovanje pa dokaz neverjetne sproščenosti, širine in intuitivnosti enega in drugega. Kot je pri Aliju Farki že znana navada iz primerov sodelovanj z drugimi glasbeniki, se je tudi tega snemanja lotil brez posebnih priprav in medsebojnih »uglaševanj«. S Toumanijem sta si pred začetkom skladb, ki sta jih imela v mislih, namignila samo z nekaj ključnimi glasbenimi notami, potem pa je njuna glasba stekla.

Snemanje plošče je bilo tako končano po vsega skupaj treh zaporednih krajših srečanjih, čeprav album zveni, kot da bi Ali in Toumani že leta ustvarjala skupaj; v resnici sta v svoji karieri pred tem snemanjem igrala skupaj samo za »vzorec«. Pri tem se sliši z večjim poudarkom na ritmiki nekoliko bolj »bazična« vloga Alija Farke pri vodenju skladb, medtem ko jih Toumani nadgrajuje predvsem s krajšimi solističnimi izleti. Plošča je sad popolnega medsebojnega zaupanja, spoštovanja, predvsem pa čutenja (glasbenih) duš. Touré in Diabaté sta sicer dobro vajena sodelovati z drugimi uglednimi domačimi in tujimi glasbeniki (Diabate se recimo pojavi kot gost tudi na novi plošči Salifa Keite), vendar še nobeno njuno sodelovanje ni bilo izvedeno na tako vzajemni in enakopravni ravni, s spoštovanjem in vzajemnim upoštevanjem. V približno polovici skladb se jima z minimalistično spremljavo pridružita še glasbenik ali dva – recimo z enostavnimi tolkali in (kontra)basom. Tako se na primer kot tovrstna gosta na plošči pojavita glasbena znanca iz Amerik, Ry Cooder in Orlando »Cachaito« López, a pri tem ostaneta projektu primerno v ozadju.

Skladbe na In the Heart of the Moon temeljijo večinoma na tradiciji kulturnega prebujanja v Maliju v petdesetih in šestdesetih letih, torej v času Alijevih mladostniških in prvih Toumanijevih let, in imajo v večini ljudsko avtorstvo. Nekaj jih je znanih tudi iz Alijevega avtorskega repertoarja, saj smo jih lahko v mnogo drugačnih različicah že slišali na njegovih prejšnjih ploščah. Omeniti je treba tudi skladbo Monsieur le maire de Niafunké, ki jo je Toumani posvetil Aliju Farki ob njegovi izvolitvi za župana domačega Niafunkéja tik pred začetkom snemanja. Tu se znajde tudi legendarna Kaira, s katero je Toumani zaslovel na istoimenskem prvencu in jo je igral že njegov oče, slavni korist Sidiki Diabaté. Poleg te plošče naj bi pri World Circuit v kratkem izšel še Alijev samostojni album (kljub njegovim že neštetim »grožnjam« o koncu kariere) ter album Toumanijeve zasedbe Symmetric Orchestra, saj sta bila v Maliju oba posneta še v tem, zdaj že lanskoletnem obdobju.

In the Heart of the Moon je nedvomno eden od vrhuncev ponudbe afriških godb leta 2005 na mednarodnem trgu in nadaljuje serijo izjemnih plošč obeh glasbenikov. Poleg tehnične dovršenosti Toumanija Diabatéja in Alija Farke Touréja je njuna glasba tako sproščujoča, polna vedrine in neke posebne vrste brezčasnosti, da lahko plošča ostane z vsemi omenjenimi vtisi »sveža« in navdihujoča tudi po letih poslušanja na naših gramofonih.

Janez Pirc