ROBBIE WILLIAMS

Intensive Care

Chrysalis/Dallas, 2005

»Here I stand victorious / the only man who made you come,« se glasijo prvi verzi na novem Robbiejevem albumu. Besede megalomana, ki se dela, da to je, in se obenem dela, da to ni; pop genija, ki je kljub rosnim trideset-in-nekaj letom uspel narediti vse, kar lahko človek sploh naredi. Vsaj s kariero. Po šokantnem odhodu iz varnega zavetja z Guyem Chambersom, s katerim sta tvorila prekleto dober tandem, se je Robbie tokrat odločil za pajdaštvo s Stephenom Duffyjem. In če ste mislili, da se mu bo kmalu začelo kolcati po Guyevi melanholični duši, sta vas najbrž že komada Radio in Misunderstood, ki sta našla mesto na njegovem albumu Greatest Hits iz leta 2004, prepričala, da je Robbie v zvoku naredil izredno moder korak naprej in svoj ustvarjalni izdelek začinil z nekoliko več rockovskimi prijemi, ki so porednemu dečku, za kakršnega se izdaja, pač pisani na kožo. Kljub nekoliko manj sofisticiranim pop komadom ostaja Robbie v svojih, tipično »robbiejevskih« okvirih. Pravzaprav smo šele z Intensive Care dobili pravo priložnost, da se prepričamo, kako veliko Robbieja in kako malo Guya so vsebovali njegovi pretekli albumi. Njegova hudomušna neposrednost in iskrenost, iz katere vedno znova izžareva nenavadno karizmatična lepota njegove (rahlo motene) duše, je pač glavno gonilo vsega, česar se dotaknejo bodisi svinčnik, s katerim načečka takšne biserčke, kot je na primer verz I know I'm not always right but is that wrong (pesem Please Don't Die), bodisi bas in kitara, po katerih je na Duffyjevo željo na tem albumu zelo pogosto posegal.

V primeri z bleščečo kariero Robbieja v zasebnem življenju še vedno več kot očitno pestijo mnoge težave. Še dobro, bi lahko takole egoistično pripomnila. Kajti prav to je tisto, kar ga žene v pisanje tako neposredno iskrenih besedil, ki se človeku zarežejo tja nekam v drobovje in tam tudi ostanejo. Ko je svet že mislil, da po baladi Feel z albuma Escapology (2003) ni več možno napisati bolj iskrenega in naravnost v srce segajočega komada, je na tem albumu na primer postregel z verzi: »You see the trouble with me / I've got a head full of fuck / I'm a basket case / I don't think I can love love love.« In to je šele uvod v fantastično The Trouble With Me, balado, ki ponovno odpira vprašanje njegove nesposobnosti za ljubezen –do sebe in drugega. Če se zdi, da se grem nekakšnega psihiatra v slogu rumenega tiska, se iskreno opravičujem, toda osebne travme gospoda Williamsa so pač jedro njegovih pesmi, ki šele v tovrstni interpretaciji pridobijo globino in kvaliteto. Če je novih dvanajst pesmi spretno zapakiranih v zabavne pop zvoke, iz katerih bi površni poslušalec zlahka sklepal, da gre za še eno štancanje pop štiklov, so sama besedila pač vse prej kot zgolj pop zabava, ki se rima. Robbie namreč tokrat zabrede v precej depresivne vode, v katerih prevladujejo nostalgija za preteklostjo (pesem Ghosts, ki naj bi bila nekakšen hommage osemdesetim letom) in nekdanjimi pop idoli (pesem Advertising Space, nastala kot poklon Elvisu Presleyju), strah pred smrtjo in osamljenostjo (Please Don't Die) ter seveda ljubezen in seks (Sin Sin Sin in Trouble With Me). Toda največji čar tega pop čarodeja je v tem, da zna vsako, še tako globoko samorefleksijo zabeliti z dobršnim odmerkom ironije. Zatorej naj na koncu zapišem še zadnjo kitico iz Elvisu namenjene Advertising Space, ob kateri bi se tudi »the King himself« na dober dan zakrohotal v grobu: »I've seen your daughter, man she's cute / I was scared, but I wanted to / boy, she looks a lot like you.« Klovn, genij, norec, zabavljač … vse to in še več je Robbie Williams.

Marta Pirnar