Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

NEIL YOUNG

Prairie Wind

Reprise, 2005

Tudi tisti, ki imamo Neila Younga radi, moramo priznati, da je minilo enajst let, odkar je posnel zadnjo pošteno ploščo (Sleeps With Angels, Reprise, 1994). V tem času je izdal vrsto plošč vseh žanrov, v katerih se je doslej poskušal, ampak rezultati so bili bolj ali manj bledi, nobena plošča si ne bi zaslužila drugega kot povprečno oceno, nekaj pa je bilo nasploh hudo šibkih. Pa smo vseeno vztrajali, ker se je Youngu podobno že dogajalo, čeprav je res, da ni nikoli trajalo tako dolgo.

Morda je začelo pri šestdesetih tudi njega skrbeti, kajti lani se je vrnil k doslej najbolj preverjenemu vzorcu, namreč h konceptu zelo osebno zastavljenega »akustičnega« albuma tipa Harvest; poimenoval ga je Prairie Wind. A se bojim, da mu niti to ne pomaga prav dosti. Načeloma seveda s ploščo ne bi smelo biti nič narobe: razkošen, mehak rock z obilico kitar, kovinskih kitar s pedalom, zborček ženskih spremljevalnih glasov, dobra PR-zgodbica o tem, kako je med snemanjem preživel (zelo nevarno) anevrizmo, za povrh pa mu je še umrl oče, kar mu je dalo malo misliti o vrednosti življenja in bližini smrti.

Ampak razmišljal ni prav veliko. Namesto tega je precej nekritično skladal nekam znane melodije in besedne zveze, samo da je tokrat vse skupaj odločno preveč cmeravo in po svoje tudi vdano v usodo, kot da so ga zapustili optimizem, pregovorna trmoglavost in želja po odkrivanju novega. Iz teh, prej omenjenih sestavnih delov bi seveda lahko nastala sijajna plošča, ampak tukaj imamo absurden primer, ko je končni rezultat preprosto šibkejši od posameznih sestavnih delov. Dve ali tri pesmi so sicer spodobne, nekaj pa je takih, da bi jih bilo bolje spraviti v predal ali preprosto zavreči, ker iz njih preprosto nikoli ne bo nič pametnega, kaj šele, da bi se lahko merilo z najboljšim, kar je Young v dolgi in plodni karieri ustvaril. Za povrh zmoti še predvidljiva in preveč pološčena produkcija plošče, ki jo je s studijskimi glasbeniki snemal v Nashvillu, in če to povežemo s pesmimi, kot so When God Made Me, Falling Off the Face of the World in This Old Guitar (zelo bleda variacija na Tisto črno kitaro), smo zelo blizu tistemu, kar je za Nashville najbolj značilno – lepe in prazne pesmice, ki jih pozabiš, še preden dobro izzvenijo.

Kaj v tem kontekstu dela pesem He Was King (o Elvisu), ki je resda živel v Nashvillu, najbrž najbolje ve Young sam. Osebno pa se ne morem znebiti občutka, da je v pesmi nekaj (morda nehote) samoironičnega. Young res ne strelja v TV, zato pa se zdi, da je tudi on »zapustil areno«. Ko sem ga namreč »zadnjič videl«, je »bil kralj«, stal je pred fantastičnim bendom in nažigal, kot da bo v kratkem konec sveta. Res pa je, da je od takrat minilo že dobrih deset let.

Jure Potokar