CORRENTI SONORI 2005

Hybridaspace, Tarcento, Italija, od 21. do 23. 10. 2005

Festival Correnti Sonori deluje kot bienale sodobnih zvočnih umetnosti, ki druži mednarodne zvočne umetnike z domačimi in ponuja vpogled v sodobna zvočna strujanja v sožitju s preteklimi tradicijami, od pionirskih časov elektronske glasbe do njenih sodobnih odmevov v plesnih praksah, od svobodno improvizirane godbe do t. i. terenskih posnetkov in drugih radikalnih zvočnih estetik digitalne dobe. Zato ni čudno, da je bilo prevladujoče zvočilo druge izvedbe festivala letos prenosni računalnik (laptop) kot revolucija devetdesetih let, ki je eksperimentalno elektroniko pripeljala iz velikih institucij v naše domove, a jo ob tem podredila zakonom trga. Vendar umetniki v ustvarjanju ne zapadajo diktatu tehnokratske dobe, dobe masovne potrošnje in nenehno razvijajoče se tehnologije, temveč jo prej izprašujejo, polemizirajo in zlorabljajo. Festival organizira dvorana Hybridaspace, ki stoji v prenovljenem kompleksu Centro Europeo Di Arti e Comunicazioni Contemporanee »Luciano Ceschia«, ki so si ga za dom pridobile različne umetniške skupine na razpisu Evropske unije, programsko pa ga vodijo ob velikem nasprotovanju desničarske krajevne vlade. To seveda pomeni malo denarja za program, hkrati pa srčnost in entuziazem več kot odličnih organizatorjev.

Uvodni del festivala je začel bolonjski elektrofonik Claudio Rochetti, pripadnik sodobnega turntablizma, drzne uporabe in zlorabe gramofonov, nosilcev zvoka, a odmaknjenega od sodobnih tokov popularne glasbe, kot sta hiphop in kultura didžejanja v elektronski plesni glasbi. Rochetti prej sledi premisam Christiana Marclaya, Otoma Yoshihide in sodobnikov, ki prevračajo funkcijo spomina z reprodukcijo zvoka in se raje posvečajo skrbni ozvočitvi mehanizmov in zlorabi številnih objektov, s katerimi ustvarjajo svet šumov, piskov, visokih frekvenc, tleskov in zvočnih zank brez uporabe nosilcev zvoka. Rochetti je v nekaj več kot dvajsetih minutah ponazoril eksploziven nastop z robatimi prehodi in rezkimi zvoki, ki jih je mojstrsko umeščal v zvočni lok ter pri tem ustvarjal široko paleto nenavadnih zvokov v širokem dinamičnem obsegu, s tem pa dokazal, da kljub relativni anonimnosti spada v prvo ligo sodobnih prevratnikov gramofonov.

Sledila sta zvočno povsem drugačna ameriška zvočna umetnika JGrzinich in Seth Nehil, znana predvsem po snemanju zvokov iz okolja in njihovih transformacijah v hipnotične, na mehkem brnečem dronu stoječe krajine, v katerih se briše identiteta zvokov v preletu frekvenc in subtilnih zamikov, skrbno razvrščenih po prostoru. John Grzinich je pred leti več kot leto sodeloval z Radiem Študent ob Marku Košniku in Borutu Savskem v projektu Studio za eksperiment, Seth Nehil pa je znan po sodelovanjih s kolegico Olivio Block in kot tvorec pomembnega časnika za sodobno glasbo ND. V zvok se ne umešča le ozvočenost sveta, pač pa tudi različne obravnave glasbil, zvočil in objektov, ki jih dvojica na prenosnikih skrbno umešča v kontinuiran zvočni lok, ki je v zadnjem delu žal izgubil nekaj intenzivnosti.

Sklep prvega dne je pripadal avstrijsko-baskovski navezi, pozavnistu Raduju Malfattiju, po mnogih očetu redukcije zvočnosti v svobodnih improviziranih godbah, in elektrofoniku Mattinu, ki prevrača funkcijo računalnika kot glasbila zgolj z ojačenjem električnega signala v napravi, ki nato proizvaja feedback. Duet je predlani posnel izjemno ploščo White Noise (w.m.o/r, 2004), ki je navduševala predvsem s tem, da je strogega radikalca Malfattija premaknila v malce bolj aktivno igranje pozavne v objemu tišine in šuma. Tokratni nastop je postregel z obrnjeno optiko. Malfatti je bil zanj nenormalno aktiven, ne samo po količini igranja, pač pa tudi po variacijah v sicer zelo odmaknjeni zvočni govorici pozavne, v kateri prepleta mehke šume, piše zraka skozi cevi, z rahlim variiranjem pa sproža mikroskopske premike v zvoku. Mattin, znan po nepredvidljivosti, pa je skoraj povsem utihnil z redkimi pridušenimi šumi in predirnimi visokimi frekvencami, ki so se dobro mešale z zvoki zračnih naprav, ki so improvizirani godbi od zunaj dodajale element strukture.

Drugi dan festivala je načel mlajši italijanski elektrofonik Antonio Della Marina, živeč v Vidmu, še en predstavnik sodobne, na prenosnem računalniku osnovane elektrofonije. Nastop je začel z ušesa prebadajočimi visokofrekvenčnimi toni, a nas nato mojstrsko popeljal v hipnotičen preplet zvokov, sekvenc, frekvenc, zvočnih valovanj, šuma, faznih zamikov in podaljšanih tonov, po bogato kontinuirani zvočni krajini, zavedajoč se fizičnosti zvoka in njegove prostorskosti v prečenju časa. Sledil mu je tokrat le štiričlanski italijanski kolektiv otolab, ki izvorno šteje kar štirinajst ustvarjalcev, ki delujejo v večumetnostnem prepletu vizualnega in zvočnega na digitalnem mediju. Za moj okus malce predolg in preveč razvlečen nastop je ponujal izjemne vizualizacije, ki so na začetku, v solistični točki enega izmed članov, izjemno komunicirale s kontinuirano brnečo in le rahlo pulzirajočo zvočno gmoto, v odtenkih rdeče barve, horizontalno umeščene na črno ozadje, ter hkrati povzemale razvoj zvočnosti. Ob prehodu v razširjeno zvočnost, ki se je poleg horizontalne zvočne linije širila tudi vertikalno, se je barva usmerila navzgor, dokler se ni čudovito razgradila v belino in tišino. Nato je s štirimi prenosnimi računalniki nastopila celotna zasedba, ki je posegla po hrupnih in debelih gmotah šumov in pulzirajočih ritmov ter donečih, a zamolklih basih na sledi sodobne tehnogeneracije, le da ob tem krši koncepte redukcije zvočnosti na šum, bas in ritem.

Povsem italijanski dan je sklenil nekdanji kontrabasist, danes elektrofonik Domenico Sciajno, znan po sodelovanjih s Kimom Casconom, Alvinom Curranom in Giuseppejem Ielasijem. Tudi slednji je svoj dvodelni nastop začinil z vizualijami, v prvem delu z abstraktno pulzirajočo gmoto šumov, piskov in tleskov ob sunkovitih igranjih z lučjo, nato pa z digitalno abstrakcijo zvočnosti klavirja ob bližnjih posnetkih notranjosti glasbila. Od feldmanovskih tonskih osamelcev, zvenov in odmevov ter prepletajočih se bravuroznih zvočnih vzorcev gostih klavirskih grozdov in poseganja v strunsko drobovje do modulacije teh zvokov do neprepoznavnosti. S tem je Sciajno ustvaril atmosfero postopne gradacije spomina historičnih zvočnih funkcij klavirja.

Tretji dan je uvedel italijanski zvočni umetnik, ki živi in ustvarja v Gradu in je eden izmed iniciatorjev festivala Correnti Sonori: Alessandro Fogar. Starejši skladatelj in elektrofonik nas je odvedel na zdaj že znana ozemlja digitalno členjenih zvokov, vzetih iz okolja in transformiranih v zvočni tok, ki sledi premisam sodobnih skladb prejšnjega stoletja, v senzibilnosti pa sledi načelom t. i. zvočne estetike lowercase, estetike, ki hrup sodobnosti subtilno tiša in ga skrajno občuteno vnaša v glasbeni kontekst. Po treh dneh festivala se je kot vezivo med raznorodnimi izrazi nastopajočih izpostavilo ravno slednje: redukcija hrupa našega vsakdana v skladu s tišino, zvenom in šumom, ki robatost zgodnjih vej konkretne glasbe, elektronske godbe in eksperimentov ter ubijajočo hrupnost nojzerjev vpeljuje v nežnejše in bolj krhke senzibilitete. Fogar ni navdušil toliko z zvočno materijo kot s pršenjem, postavitvijo zvoka v prostor.

Sledil mu je dunajski elektrofonik, programer, profesor in avtor programa llooop, ki temelji na principu odprte kode, Klaus Filip, ki je prejšnjega dne vodil zvočno delavnico. Filip kot tipični predstavnik dunajske elektrofonske kreative, razpete med dediščino historičnih minimalizmov, improviziranih godb, pop glasbe in sodobne elektronike, skozi računalnik vešče vije osamljene visokoleteče frekvence čistih tonov, sinusoid, ki se nežno vtiskujejo v prostor, ob le majhnih premikih poslušalčevega slušnega aparata pa razkrivajo zvočne odtenke ob tem, ko trčijo v predmet, se odbijajo in mešajo z drugo zvočnostjo. Filipov krajši nastop lahko umestimo v tiste elektrofonske godbe, ki z redukcijo zvočne materije prevetrujejo sodobno godbo in se igrajo s tehnologijo, zmožno ogromnega spomina v reprodukciji zvoka.

Festival je končal portugalski zvočni umetnik Paulo Raposo, vodja imenitne založbe Sirr Records, ki se posveča različnim sodobnim zvočnim praksam, katerih osišče so snemanja zvokov iz okolja, t. i. praksa terenskega snemanja, ki v sebi združuje odmeve konkretne godbe in zvočnih krajin, kot jih je definiral kanadski skladatelj R. Murray Schaeffer v zvočni ekologiji kot študiji zvoka v akustičnem prostoru, potem svobodno improvizirano godbo in digitalno sodobnost. Pri založbi Sirr so do sedaj izhajali avtorji, kot so Jason Kahn, JGrzinich, Tošija Cunoda, Steve Roden in drugi. Če so se nekateri zvočni sorodniki med festivalom odločili za kontinuirano pletenje zvočne krajine, se je Raposo na nastopu osredotočil na ločene, a med seboj dobro povezane zvočne entitete, skrajno bogate, raznolike in zanimive, s členjeno dinamiko in utelešenim principom »šizofonije« kot ločevanja zvočnih elementov od virov. S tem pa je dobesedno povzel etos in principe, ki smo jih bili deležni na treh dneh festivala Correnti Sonori. Festival nam v bližini ponuja ob odlični organizaciji imeniten vpogled v sodobne zvočne tokove v domačem ozračju, v katerem se z zlitjem tradicionalnega in sodobnega v arhitekturi in ustvarjalnih umetniških praksah briše meja med nastopajočimi in opazujočimi.

Luka Zagoričnik