WOMEX 2005, THE WORLD MUSIC EXPO

The Sage Gateshead, Newcastle Gateshead, od 26. do 30. 10. 2005

Lahko bi rekli, da je Womex definitivno prešel v zrelo obdobje. Po začetnih nesoglasjih, ko se ni točno vedelo, kdo je »skrbnik« tega največjega zbora world music (v najširšem pomenu besede) profesionalcev, so stvari zdaj popolnoma jasne, tako z organizacijskega kot s programskega stališča. Womex je kljub začetnim težnjam, da bi se ustalil v Berlinu, kjer je sedež organizatorja (pa ga je v tem prehitel Popkomm), zdaj dokončno potujoč sejem; to mu daje veliko prednost pred »stacionarnimi« glasbenimi ponudniki, kot so Midem, Popkomm in Babel Med, Masa v Afriki ter Marcado Cultural v Južni Ameriki. Tako je po Sevilli (2003) in Essnu (2004) pristal v Newcastlu, točneje Gatesheadu.

Seveda so mnogi zavihali nosove in se spraševali, kaj sploh lahko nudi Newcastle Gateshead, a že dejstvo, da je sejem potekal v enem izmed najsodobnejših novih kulturnih centrov, ki je resnično postal kulturno, družbeno in politično stičišče obeh mest (Sage Gateshead leži ob bregu reke, ki je del Gatesheada, vendar ga z Newcastlom povezuje nov, fantastičen most, ki je eden od arhitekturnih vrhuncev v gradnji mostov), je hitro ovrglo vse dvome. Ko pa je kakih 2000 obiskovalcev doumelo, da je Newcastle mesto, kjer prihaja do izraza že pozabljeno angleško tradicionalno zanimanje za goste in njihovo dobro počutje, podkrepljeno z živahno kulinarično in drugo kulturno ponudbo, so se dvomi sprevrgli v navdušenje. Tako ni dvoma, da je Womex 2005 potekal v kraju, kjer so počutje domačinov in gostov, katerih število nezadržno narašča, bistveno izboljšali z načrtnim vlaganjem obeh mest in celotne regije v sodobno kulturo, izobraževanje in znanost.

Če je mesto dogajanja navdušilo, pa so bili obiskovalci toliko manj navdušeni nad samo kvaliteto nastopov izbranih izvajalcev, za kar pa tokrat niso bili krivi slabo ozvočenje ali slabi prostori. Nasprotno. Razmere so bile takšne, da bi si jih želel vsak izvajalec, le povprečje nastopov ni bilo na dovolj visoki ravni. A naj vseeno izluščim tiste, ki si jih je vredno zapomniti in ki bodo zagotovo krojili glasbeno ponudbo v naslednjih letih bodisi zaradi koncertne originalnosti bodisi zaradi tega, ker standardno žanrsko ponudbo izvajajo nadstandardno.

Atongo Zimba ne le, da je eden redkih Gancev, o katerih je moč povedati kaj pozitivnega, ko govorimo o novih glasbenih dogajanjih v Gani, ampak je naredil več kot spodoben koncert afropopa, na katerem bi lahko prišel bolj do izraza molo, tradicionalno brenkalo, s katerim je Zimba koncert začel, a se je potem preveč izgubil v pop zvočnosti širše zasedbe. Škoda za izgubljeno priložnost, a potencial je tu in tudi prostor, ki se bo Zimbi, sicer že veteranu na afriški sceni, slej ko prej odprl. Čisto nekaj drugega se gredo Jagwa Music iz Dar es Salama. Ponujajo namreč čisto urbano tradicijo! Gre za ulični nastop s fakirsko gibljivimi plesalci ob spremljavi tradicionalnih tolkal in še bolj tradicionalnega harmonija, ki je seveda le njegov doma narejen približek, ki pa v svoji razglašenosti zveni bolje kot marsikatero strokovno uglašeno glasbilo iz glasbene šole. Po takšni dramatični slušni in vizualni izkušnji je bilo nemogoče oditi še na kakšen drug koncert, in to pove veliko o magičnosti, ki jo Jagwa Music posredujejo občinstvu. Afriških nastopov je bilo veliko tudi zaradi fokusa Commonwealth, a omenil bi le še Mariem Hassan, sicer odlično pevko iz Zahodne Sahare, ki pa žal nima dovolj dobre instrumentalne podpore, da bi lahko njen glas ponesla s seboj v kaj, česar ne bi že slišali. Še posebno takrat ne, ko jo spremlja povprečen saharski ali bambarski blues, ki ga v veliko boljši različici ponujajo Tinariwen. Pač pa je imel dobro instrumentalno podporo Cristobal Repetto, ki pri svojih 26 letih poje z glasom izkušenega in še vedno razuzdanega tango mačka. Poleg vrhunske glasovne interpretacije gre Repettu pripisati tudi samozavestno odrsko prezenco, ki z vsakim gibom in obrazno mimiko izpolnjuje smisel glasbene vsebine. Repetto dokazuje, da tango ne potrebuje posegov elektronike za vsako ceno, če imamo opravka z umetnikom, ki z glasovnimi sposobnostmi in s karizmo razkriva skrivnosti tanga z močjo tistih, ki so tango popeljali v svet. Med tistimi, ki sem jih uspel videti, bi omenil še koncert Nitina Sawhneyja, ki se ga izven Velike Britanije drži tista smola, ko njegovi komadi postanejo uspešnice radijskih postaj, pa nihče ne ve, kdo jih izvaja. No, na koncertu so se predstavile prav vse pevke, ki zadnjemu albumu Sawhneyja dajejo pridih angleškega »alterpopa«, kot so ga trasirali Massive Attack in deloma tudi Talvin Singh. Koncert je bil dovršen, kot se za pop produkcijo spodobi, a hkrati ni vzbujal domišljije in predvsem ni nakazal, v kakšni produkciji bi ga lahko doživeli brez številnih gostov, ki si jih izven domače Anglije skorajda ni moč zamisliti.

Slovenija po letu 1995, ko je na Womexu v Bruslju nastopil Vlado Kreslin z Beltinško bando, še vedno čaka na naklonjenost sedmih samurajev, ki izbirajo nastopajoče. Zato pa je bilo toliko bolj veselo na slovenski stojnici, ki jo je s podporo Ministrstva za zunanje zadeve RS in Mestne občine Ljubljana najel Zavod Druga godba, ki je skušal nadvse izvirno in prepričljivo predstaviti ne samo dejavnosti Druge godbe, ampak tudi drugo koncertno in kulturno dogajanje v Sloveniji, vključno s to revijo. Tudi sicer je bilo število obiskovalcev Womexa iz Slovenije številno; in če že ni bilo rekordno po številu, je bilo po vsebinski plati doslej najbolj prezentno. Tudi po zaslugi tujih zastopnikov skupine Terrafolk. Žal pa Slovenija nerazumljivo ostaja na samem evropskem dnu po medijskem pokrivanju prireditve. Womex 2006 se vrača v Sevillo.

Bogdan Benigar