HIŠA – ILLUSION ANYWAY 2

Dom svobode, Trbovlje, 12. 11. 2005

Pred desetimi leti je trboveljski kvartet Hiša s koncertom Illusion Anyway počastil 50. rojstni dan legendarnega Neila Younga. Deset let kasneje Neil Young še vedno ustvarja in nastopa, ravno tako tudi Hiša. Čas je za drugo izvedbo koncerta Illusion Anyway, seveda s povsem spremenjenim repertoarjem in z delitvijo na akustični in električni del.

Vse od začetne udarne različice Sugar Mountain do sklepne pesmi Harvest Moon so Hiša dokazovali, da tudi v intimno obarvanih akustičnih skladbah ne bodo ničesar prepustili naključju. Dodelani instrumentalni aranžmaji, izrazite glasovne sposobnosti vseh štirih članov, rahli odmiki od izvirnikov in vseskozi prisotna »glasbena čarovnija« so prepoznavne odlike skupine Hiša. In ko je Andrej Guček za skladbo Tell Me Why napovedal gosta presenečenja – Chrisa Eckmana, sem pomislil, da bo slednji s svojim globokim glasom porušil uravnoteženo glasovno harmonijo. A zgodilo se je ravno nasprotno: Chris jo je s temačno interpretacijo le obogatil in izvedbo zapečatil kot neponovljivo.

Električni del se je začel s pesmijo When You Dance I Can Really Love, nadaljeval z energično Cinnamon Girl, sledili sta Revolution Blues in grungeovska Downtown, nesporen vrhunec pa je bila zagotovo ritmično spremenjena ter vokalno dovršena izvedba pesmi Words, ki je v vseh pogledih prekosila že tako izvrsten izvirnik. Če dodamo še številne solistične kitarske vložke in sklepno pesem Hey Hey, My My, dobimo brezhiben večer.

Hiša so se po izidu plošče Illusion Anyway znašli blizu zanke, ki so si jo sami tudi nastavili – slepo in brezciljno so sledili izročilu Neila Younga in drugih zasedb »west coast scene«, a so predvsem z izjemno ploščo Silicijevo nebo, koncertoma Peaceful Riders Evening in Illusion Anyway 2 dokazali, da jim je uspelo združiti preproste zgodbe o življenju in ljubezni z očitnim pesniškim dotikom, jih zaviti v sicer osnovne rockovske melodije, jim dodati blues, soul in country ter vse skupaj obogatiti in nadgraditi z izjemnimi glasovi. In tako Hiša v slovenskem prostoru ne predstavljajo skupine, ki bi na študentskih zabavah preigravala največje uspešnice Neila Younga, temveč so odličen avtorski kvartet, ki je v največkrat komercialno zagledan slovenski glasbeni prostor uspešno vnesel vse najboljše elemente ameriške »west coast« glasbe, naj bo to na studijskih ploščah ali pa na neprekosljivih, a žal redkih nastopih.

Matic Slapšak