MAURICE EL MEDIONI

Glasbe sveta 05, Cankarjev dom, Ljubljana, 28. 11. 2005

Četudi izvira izvajalec iz moje prve glasbene ljubezni Alžirije, sem pričakovala, da bo koncert rahlo dolgočasen – tamkajšnja frankarabska muzika mi ni najbolj pri srcu, pa tudi poznavalka pianizma nisem. No, ampak tokrat sem se lepo uštela! Ne samo, da mi sploh ni bilo dolgčas, temveč me je celo pritegnilo. Resda z odtenki igračkanja na kvizu (ugani, kaj igramo ta hip) in predvsem zato, vendar tudi glasbene kakovosti in silovitosti ni primanjkovalo; enkrat se mi je celo zazdelo, da slišim igrati standardni set bobnov (Claude Maimaran, v triu že 20 let) v pravi pravcati arabski tehniki dum-tak. Morda tudi zato, ker so bili tokrat bobni res glasni, preglasni, vsaj na začetku, tako da so pogosto prekrili vsaj darabuko (basist Mardoch Maimaran, v triu že 40 let). Tedaj na začetku me je še obhajal dvom, ali pianist Maurice el Medioni res kar tako mimogrede citira koščke najbolj raznovrstnih standardov, tudi kadar prepleta druge v venček, ko pa se je nekje v drugi polovici prvega dela oglasil ne le s spretnimi in veščimi prsti, temveč tudi z zasilnim glasom (ja, vsekakor ni pevec, zapoje le za zraven, za poživitev, kot pravi tudi sam), so se vsi dvomi razblinili, kajti od oranskega standarda Wahran (znan v Khaledovi izvedbi) je mimogrede skočil v razvpito Amranijevo šaabi pesem Ya Rayah (znana v Tahovi izvedbi), se vrnil k Wahranu, prešel v znano maroško vižo ter vmes nametal še nekaj prepoznanih, a ne zagotovo spoznanih citatov. In tako naprej. V prostem improvizatorskem slogu in po trenutnem navdihu ter glede na občinstvo, kot zatrjuje. Če me spomin ne vara, se je v prvem, pretežno instrumentalnem delu sprehajal bolj po evroameriških in latino standardih, z nekaj izjemami, medtem ko se je v drugem, večkrat tudi vokalnem delu podil zlasti med magrebskimi standardi. Vse to je pogosto vpletal v lastne skladbe (denimo Rai Rock Rumba, ki je v živo zvenela mnogo bolje kot na plošči, in Ahla uassala ter druge) in nekatere citiral po večkrat, vsaj za Wahran z izpeljankami ter predhodnicami se mi zdi, da je bil kar rdeča nit od začetka do konca, morda s kratkim citatom tudi v Medionijevem avtorskem slavospevu rodnemu Oranu, po katerega ulicah se ni sprehajal že vse od zgodnjih 60. let, ko je skupaj z žanrom odšel v francoski eksil. Od raznorodnih magrebskih (alžirskih in maroških) standardov smo tako ob omenjenih slišali vsaj še poročno Dor Biha ya Chibayni (znana v izvedbi skupine Orchestre National de Barbes, tudi Khaleda, čeprav ne z njegovih uradnih evropskih albumov) in Sidi H'bibi (znana v izvedbi skupine Mano Negra). Precej pesmi je bilo seveda tudi iz frankarabskega repertoarja, nekatere je zložil Medioni, a so znane in posnete v izvedbah drugih, pevcev, s katerimi je sodeloval in sodeluje. Tako smo slišali denimo Aleche tu ne m'aimes pas, ki jo je sicer posnel pevec Lili Boniche, ter znamenito Mon guitare et mon pays, ki je znana s posnetka pokojne pevke Line Monty. V pogovoru z gospodom Medionijem naslednjega jutra se je izkazalo, da je rajnkih zdaj že mnogo več kot živih, tako da ta žanr z naraščajočo starostjo protagonistov počasi izginja z obličja zemlje. Med redkimi ostaja Maurice el Medioni, po poklicu sicer krojač z lastnim butikom v Marseillesu, ki zdaj v poznih 70. letih pestrega življenja preživlja zasluženi pokoj na svetovnih turnejah – in se ob tem odlično zabava, vedri pa tudi občinstvo, kakor se je izkazalo zlasti proti koncu, ko se je razpoloženje razživelo (in sta prav umanjkala kakšna plesalka in pijača, da o cigareti ne ...) in ko je tista večina, ki po prvem delu ni odšla, Medionijev trio kar nekajkrat priklicala nazaj na oder. Še na mnoga leta, mnoge odre in mnoge dežele, mojster Maurice!

TC Lejla bin Nur