Accordion Tribe

Mojstri pojočih mehov

Asociacija, da je harmonika glasbilo, ki pride do izraza le pri narodnozabavnih vižah, na podeželskih veselicah in podobnih, praviloma z dokajšnjimi količinami alkohola zalitih zabavah, je v našem okolju še vedno precej pogosta. A se spreminja.

Mnenje, da nisi »in«, če igraš na harmoniko oziroma jo poslušaš, upravičeno postaja stvar preteklosti. Morda imajo precejšnjo vlogo pri tem tudi tako imenovane estradne in turbo folk zasedbe, določen delež pa velja pripisati tudi zasedbam, kot je Accordion Tribe. Ta že vrsto let dokazuje, kako izjemen, pester, navdušujoč in preprosto lep je lahko zvok odpirajočih in zapirajočih se mehov. Bolj kot to pa je skupina dokaz, kako plodno, kreativno in usklajeno je lahko sodelovanje petih glasbenikov, ki prihajajo iz različnih okolij in imajo različne glasbene vplive in tako so enakopravno ustvarili, kar si je pobudnik projekta, Guy Klucevsek, že od začetka želel: da lahko več harmonik skupaj doseže nekaj izrednega, preplete zvoke teh glasbil in jih ne prekrije, razen če je prav to namen v določenih delih skladb.

Harmonikarsko pleme je 24. oktobra znova, že četrtič (oziroma tretjič v tej postavi), nastopilo v Ljubljani. Polne Linhartove dvorane Cankarjevega doma ni pustilo hladne, nasprotno; v dobrih dveh urah z vmesnim premorom je občuteno odigralo večino skladb z zadnjega albuma Lunghorn Twist (Intuition, 2006). Člani skupine so tako denimo posrečeno izvedli tri Bratkove skladbe, ki so jih spojili v eno. Še suverenejši so bili pri skladbah iz prvih dveh albumov (Accordion Tribe, Sea Of Reeds, 1998, 2002, Intuition), ki so v malenkostnih preoblekah poslušalcem omogočile spoznavanje novih plasti skladb. Tu so do izraza prišle tudi Ottove nevsiljive improvizacije, občasno sestavljene le iz nekaj »pravih« tonov, pa zagnana uporaba melodike Larsa Hollmerja ob hkratnem igranju harmonike. Čeprav manj vpadljivo, pa so prav Guy Klucevsek, Bratko Bibič in Maria Kalaniemi, ki edina v skupini ne uporablja klavirske harmonike, poskrbeli, da so tudi tehnično in ritmično zahtevne in kompleksne skladbe zvenele kot lahkotno poigravanje. Prepričljivi so bili tudi dueti, denimo Otta in Marie, ko je ta tudi zapela. Skratka, zaokrožen presek skupnega ustvarjanja v minulem desetletju. Občinstvo jim je hvaležnost izkazalo z bučnim aplavzom in jih »prisililo«, da so iz zakulisja prišli še dvakrat in odigrali dodatek, zadnji z Ottovo napovedjo in opozorilom, da se bližata jesen in zima, ko se spremeni sončna svetloba – Wintersonnenwende. Z Dunajčanom Ottom Lechnerjem (OL) smo se pogovarjali še pred nastopom, na nekatera vprašanja je odgovoril tudi Newyorčan Guy Klucevsek (GK).

Od zadnjih nastopov vaše skupine sta minili dve leti. Včerajšnji koncert na Dunaju je bil prvi od enajstih na tokratni turneji. Kako ste bili zadovoljni z njim, je empatija med člani še vedno prisotna in kakšen je bil odziv publike?

OL: Najprej moram reči, da je bil odziv publike odličen. Dunajčane poznam in vem, da niso vedno tako navdušeni, toda Accordion Tribe jim je bil zelo všeč, bili so zelo veseli, da smo prišli znova tja. Uživali so, za nas pa je bil nastop kar razburljiv, saj smo izvajali razmeroma nov repertoar. Tako je bila kar precejšnja ustvarjalna napetost, vsi smo bili pozorni na to, kaj počne vsak izmed nas. Nekako se nisem sprostil in poslušal celotne skupine. Bolj sem se posvetil samemu sebi, da bi svoje odigral čim bolj prav in skušal narediti čim manj napak. Bil je torej kar zanimiv prvi koncert. Program je zelo barvit.

Slišati je bilo govorice, da je to vaša zadnja turneja, toda na spletni strani gospoda Klucevska sem našel že razpored nastopov marca prihodnje leto. Kaj je torej res?

OL: Reciva, da je to naša zadnja turneja letos ... (smeh). Ne, ne, to je napačen podatek.

Vaša skupina je nekakšen zgled za skupine, katerih člani živijo na različnih koncih sveta, vendar lahko kljub temu sodelujejo kar dolgo časa. Kateri so razlogi za to? Bi mi lahko povedali malo več, kakšna je vaša logistika, sodelovanje, ko ne nastopate?

OL: Ena od velikih skrivnost je, tako mislim, da turneje niso predolge. Nastopamo od približno dveh do največ treh tednov. Nato pa se dlje časa nič ne zgodi, zato je sodelovanje še vedno smiselno. V vmesnem času – od ene turneje do plošče oziroma do naslednje turneje – se vsak lahko posveti lastnemu razvoju. Vmes imamo čas zase.

Toda, kaj storite, če ima v tem vmesnem času nekdo kakšen predlog? Kako komunicirate? Preko interneta?

OL: Včasih si pošljemo glasbene datoteke. To je še posebej zanimivo zame, saj ne morem brati not, lahko pa naredim glasbene datoteke, jih upočasnim ali pa zrežem v manjše kose. Zame je to zelo zanimiv način, kako komunicirati z drugimi. Ostali pa si tudi drug drugemu pošiljajo kakšne note novih skladb. Največ pa se usklajujemo na kratkih vajah pred snemanji ali nastopi.

Kako pogosto ste torej v stiku?

OL: Če za to ni nobenega razloga, nismo. Nekoliko drugače je pri Larsu, Bratku in meni, saj smo začeli nastopati hkrati s predstavitvijo filma, da bi torej pomagali pri njegovem predstavljanju. (Na evropski turneji jeseni leta 2002, kjer so predstavljali album Sea Of Reeds, je nastala tudi večina dokumentarnega filma o zasedbi, ki je izšel lani, op. a.). Celotna skupina se ne more zbrati, trio pa se lahko. Precej smo razvili Bratkove skladbe in vsi smo se močno razvili tudi v taki zasedbi. V zadnjih dveh letih smo se mi trije torej videli večkrat.

V domačen studiu Larsa Hollmerja, Chickenhousu, v Uppsali ste posneli odlična albuma. Zgleda, da vam je tam všeč in ste ustvarjalni. Kako je sicer dejansko potekalo snemanje?

OL Uppsala je zelo miren kraj, tudi če greste v samo mesto, je mirno (smeh), tam se nič ne dogaja, zato lahko tam precej zbrano delamo. Nismo torej v res velikem kraju in Lars ima res udoben studio. Z Bratkom sva pri Larsu kar stanovala, ostala dva sta bila v hotelu. Okolica je intimna, lahko si pokonci do treh ponoči in razpravljaš o tem, kaj bomo počeli naslednji dan, oziroma ali je določen posnetek res v redu in začneš delati kake čudne grobe mikse, ki jih morda sploh ne bomo uporabili naslednji dan, a dobiš kako idejo. To je del postopka, ta je zelo intimen.

Ali nameravate med to turnejo predstaviti kakšne nove skladbe ali je bolj posvečena predstavitvi albuma Lunghorn Twist?

OL: Temelji na albumu Lunghorn Twist. Od njegove izdaje v bistvu nismo imeli časa, da bi razvili kaj novega. Le dva dni smo vadili na Dunaju. Res ni bilo možno narediti česa novega, toda menim, da se bodo skladbe z Lunghorn Twista začenjale razvijati, začele bodo rasti. To je zelo zanimiv proces, saj so to studijske skladbe, zdaj pa bodo na odru zrasle, skladbe z Lunghorn Twista so pravkar začele živeti.

Ali osebne značilnosti posameznih članov pripomorejo pri vašem sodelovanju in ustvarjanju?

GK: Prav gotovo, saj vsak v »Plemenu« prispeva svojo glasbo, vsak sklada za skupino in upošteva, kar počnejo vsi drugi. Otto je čudovit improvizator v različnih glasbenih zvrsteh in vsi imamo skladbe, v katerih lahko improvizira, Maria je čudovita lirična glasbenica in obenem virtuozinja in tako piše nekaj res liričnih stvari zanj, Lars piše zelo energične skladbe in tako predstavi ta del skupine. Torej, prav gotovo.

Glasba vaše zasedbe pomaga pri odpravi predsodkov o instrumentu, kot je harmonika. Je to del vašega poslanstva ali temu ne pripisujete večjega pomena in se osredotočate na raziskovanje izraznih možnosti glasbila?

GK: Menim, da je oboje. Ko se je vse skupaj začelo, to ni bilo nekaj negativnega, kot recimo: to ljudje menijo o tem glasbilu, jaz pa jim želim pokazati nekaj drugega. Šlo je le za to, da toliko vem o glasbilu in tu so ti čudoviti glasbeniki z različnih delov sveta, ki jih poznam in jih želim združiti ter deliti njihovo glasbo s preostalim svetom. Na vse skupaj sem gledal s pozitivne strani, hkrati pa sem želel harmoniko predstaviti tako, kakršna je, in najboljši način, kako to storiti, je združiti ljudi, ki so kot ti, in pokazati, da niso le posamezniki, ki počnejo kaj zanimivega. Številni različni ljudje s harmoniko počnejo zanimive stvari.

OL: To je vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti v imenu cele skupine. Zame osebno, moja osebna povezanost s harmoniko je: ljubim jo in se borim proti njej. Borim se proti predsodkom pa tudi proti sami harmoniki, saj je glasbilo omejeno, zame je to nekako zelo čustveno razmerje. Zagotovo si prizadevamo storiti kaj proti predsodkom, po drugi strani pa že s tem, ko to počnemo, uporabljamo predsodke in se do njih opredeljujemo. Harmonike ne igramo na drugačen način, igramo jo bolj tradicionalno.

Menite, da bo harmonika nekoč znova postala pomembno glasbilo v različnih zvrsteh glasbe?

OL: Zdaj je že prisotna povsod, veliko je je v pop produkciji. Povsod se pojavlja. Menim, da je to povezano z dejstvom, da klaviature postajajo čedalje bolj nezanimive, na njih je bilo že praktično vse izvedeno, zato je veliko klaviaturistov znova začelo igrati harmoniko, saj je zelo fizična ... omogoča ti ... Pogovor o tem bi naju lahko odpeljal kar daleč ...

Kaj lahko poveste na to temo o Združenih državah Amerike? Jo lahko primerjate z Evropo?

GK: Razlika je velika. V Evropi imate nekaj zelo močnih tradicij: kot je tradicija musette v Franciji in Belgiji. Izumrla je pred vrsto leti, saj so jo imeli za staromodno in dvajset let je ni igral nihče, razen starci, toda zdaj se na nek način ponovno odkriva in Richard Galliano dokazuje, da lahko igraš musette in nisi staromoden, jo predstaviš svetu, kot je bilo pri tangu s Piazzolo. To je torej ta tradicija, imate tudi ljudske tradicije v Sloveniji, Avstriji, na Švedskem in Finskem. V Združenih državah pa harmonika nima prave ljudske tradicije. Bolj je bila prisotna v pop glasbi, ki pa je izumrla v 50. letih. Zdaj pa se mi zdi, da so najbolj zanimivi harmonikarji tisti, ki so igrali klavir in začeli harmoniko uporabljati na različne načine. Močno imamo tudi tradicijo tex-mex glasbe in cajuna iz Louisiane. To sta najbolj vidni regionalni glasbi, ki imata harmoniko za glavno glasbilo. Pomembna je tudi tradicija v zvezni državi Maine, ki obstaja tudi v Quebecu, to je akadijanska (Akadijci so potomci prvotnih priseljencev iz Francije na severovzhodu Severne Amerike, op. a.) tradicija in pomembna skandinavska tradicija v Minneapolisu. Številne so prenesene iz drugih delov. V rocku in popu tudi ustvarjajo številne zanimive stvari.

Ali osebno načrtujeta še kak projekt, v katerem bo več harmonik?

GK: To je edino. Imam sicer duet z Alanom Bernom. Pravkar sva posnela še eno zgoščenko za založbo Winter andWinter, izšla naj bi v marcu. Sodelujeva že dlje časa, sicer pa ne, to je edini tak projekt.

OL: Vedno imam številne projekte (smeh). Trenutno pripravljam duet z igralko teremina, Newyorčanko Pamelio Kirsten, in to je res zanimivo. Nikoli še nisem spoznal ... vedno sem mislil, da je teremin nekakšen instrument za predstave, toda ona je dejansko glasbenica in zna odigrati basovsko linijo skladbe na tereminu. Zato preučujeva možnosti, sprva v duetu, kje improvizirati in kaj ostane struktura, kaj je skladateljski del in kje svoboden prostor, nato pa bova morda poiskala še druge glasbenike. Decembra bom znova nastopal z božičnimi skladbami, kar počnem že deset let. Znova se bom tudi lotil rai glasbe, severnoafriške pop glasbe. Skratka, vrsto stvari.

Glede na to, da imate slovenske korenine, kaj menite o tej državi? Ste si že ustvarili mnenje o Slovencih? Ni vam treba biti le prijazen in politično korekten.

GK: (smeh) Torej, vsakič mislim, da sem tu petič, toda vsakič manj kot 24 ur (smeh). Torej, skupni čas, ki sem ga preživel v Sloveniji – če izključimo pot do sem – je približno pet ur, zato res ne vem, kakšni so Slovenci. Vem, kakšni so ameriški Slovenci, ne bi vam mogel dati iskrene ocene. Je nimam.

Torej Bratko je edini Slovenec, ki ga poznate?

GK: Tako je in še Bogdan Benigar in oba sta mi zelo všeč (smeh). Všeč sta mi, in če so vsi Slovenci taki kot ona, bi to odobraval ... (smeh).

Luka Vodopivec