Ana Pupedan

Godci iz predstave Viže inu griže

Meseca marca pred desetimi leti se je Rajko Muršič v Muski (takrat še GM) v intervjuju z Ano Pupedan spraševal: »Rock bend, ki za pusta kolovrati po vasi in »pobira klobase«? Zakaj pa ne pravzaprav? Čudno je pravzaprav, da noben drug rock bend ne počne podobnih reči. Da svoje mitične podobe ne bi »umazal« s svojo veseljaško »domačo« muziko? Ha! In morda je prav zato »pošten« rock Ane Pupedan brez pretencioznih samopoveličevalnih atributov takšna redkost na slovenskem vrtičku.«

Po desetih letih in treh ploščah (Anje pupedanju, Ante prupagandni balar, brez naslova) – v pripravi pa je že četrta – Ana Pupedan z enako iskrenostjo in samosvojostjo godejo po domačih in tujih logih ter napletajo klobčič glasbene dinamike, ki se vzpostavlja v odnosu med člani skupine in njihovimi pripadniki. Tokrat v soju gledaliških luči, kjer s svojo »veseljaško domačo muziko« vnemajo srca in izvabljajo solze v kriminalno-ljubezenskem muzikalu iz slovenskih ljudskih pesmi Viže inu griže.

Ana Pupedan, Ante Upedanten Banda, Anademski pupevski pulpet, Ante Partizanten banda in Ragana Dub dana. Sprevračanje imena, ki ga je britanska etnologinja Ruth Finnegan opredelila kot vpliven simbol edinstvenosti in identitete skupine, sporoča o kreativnem procesu hibridizacije različnih glasbenih žanrov in elementov popularne in lokalne kulture, ki jih skupina uporablja v svojem ustvarjalnem izrazu in diskurzu s publiko. Njihovo početje bi najlažje označili s konceptom »brikolaža«, poslovenjeno brkljarije, ki se nanaša na kulturne transformacije pomenov objektov in simbolov. Brkljanje predstavlja specifično kreativnost v oblikovanju stilov, saj črpa iz že obstoječih in vsem dostopnih predmetov široke porabe, ki jim pripiše novo funkcijo in jih umesti v povsem nov kontekst.

Svojo glasbeno mešanico je bend šaljivo poimenoval country punk jazz, vendar je v njej mogoče najti tako evropske kot afroameriške vplive. Njihov rock je stičišče bluesa, skaja, reggaeja, jazza, rapa, punka, metala, elektronike in ljudske glasbe z izrazitim poudarkom na lokalnem izrazu, ki ga med vsemi prvinami še najbolj zaznamuje jezikovni dialekt. Pivško narečje je prisotno v komuniciranju s svojimi privrženci in v interpretaciji besedil ter igra pomembno vlogo v vzpostavljanju iskrenega odnosa med člani skupine in njihovo publiko, ki ga nadgrajujejo s humorno držo. Svoj humor so javno najbolj učinkovito, če ne že kar družbeno angažirano razgalili leta 2001 na festivalu Melodije morja in sonca. S solzavo pesmijo Ne sladoleda ne mesa, poudarjeno (»našemljeno«) kostumografijo in namišljenimi glasbeniki so hlinili igranje, s čimer so opozorili na potegavščino množičnih popularno glasbenih spektaklov, osnovanih na play back nastopih slovenskih »zvezdnikov«.

Ana Pupedan je bend, ki igra v živo. Tudi v najnovejšem podvigu svoje glasbene ustvarjalne brkljarije. V muzikalu Viže inu griže so se prelevili v Ante Upedanten bando in preoblekli ljudske pesmi v svoj godčevski izraz ter z živim muziciranjem dali predstavi podporno glasbeno vlogo. Gledališke deske s tem predstavljajo še eno polje, kamor jih je privedel ustvarjalni firbec »brikolažnega« glasbenega ustvarjanja.

Najsi gre za koncert na Metelkovi, uverturi v televizijski nadaljevanki Vrtičkarji in risani seriji Bizgeci, polnočno gostovanje na radiu, turnejo po Ameriki, igranje v lokalni gostilni, predelavo Nietovega komada Lep dan za smrt, nastop na velikem odru festivala Soča reggae riversplash, špil pod murvo Gradnikove domačije na dnevih poezije in vina ali pa živo glasbeno podlago v še vroči gledališki predstavi Viže inu griže. S svojim delovanjem v jedru popularne kulture Ana Pupedan sodelujejo v procesu vtisnjevanja neke skupne kulturne izkušnje. Ta skupna izkušnja je njihova glasba, ki zaznamuje tako njih same kot tudi ljudi, ki se formirajo okrog skupine in se cepi na različne pojavne oblike. Te lahko segajo od globokih socialnih doživetij in emocij v sferi ritualnega, do trenutnega stika v dotiku z mehanizmi množične kulture. Čeprav sami pravijo, da jim je »muzika, takšna kot je, ratala čisto slučajno«, pa prerez skupine razkriva dejavnike, ki tej »muziki« pogojujejo. Vplivi svetovnih godb, prenos lokalnih posebnosti, humorne prvine in iskrenost so ustvarjalni principi, po katerih skupina posega in si na ta način oblikuje lastno identiteto, s katero udejanja individualne in družbene premike ter s tem lastno koncepcijo časa in prostora, kjer se na stičišču njihove glasbe srečata privrženec in množica. Samovoljno ali naključno. Združujejo ju skupni simboli, ki ne zadevajo le izvajanja njihove glasbe na koncertu in ploščah, temveč tudi medijska sredstva, kot so tisk, internet, radio, televizija, z Vižami inu grižami pa tudi gledališče.

Če so pred desetimi leti skupaj z Rajkom Muršičem kolovratili po Pivki z maskami na glavi, pa njihova pojavnost danes ni nič manj performativna. V umetniškem smislu celo bolj, saj je vaško zamenjala gledališka realnost časa in prostora. S kitaro, basom, violino in bobnom (pa lahko bi dodali še kakšen klarinet in mandolino ter seveda štiri ubrane glasove) v prvi slovenski ljudski »žajfnici« Viže inu griže veseljačijo in žalujejo z igralci ob ljudskih pesmih, ki so jih vrgli na polke, valčke in hardcore. »Brikolažni« pristop ustvarjanja jim zagotavlja nadvse pisano identiteto, s katero so jim odprta mnoga vrata. Od pivških hiš do gledaliških duri. Od rocka do Simone Weiss. Nabor njihove muzike je neizmeren in neizbirčen. Ampak vsakokrat avtorsko obdelan v čistem glasbenem užitku. In morda je v vsej tej ustvarjalnosti vzniknilo tudi že novo ime, ki se bo ob Ani, Antetu in vseh njegovih bratrancih in sestričnah lepega dne pojavilo skupaj s sintagmo Viže inu griže.

Teja Močnik