Dr. Zero

Umazan domači rock

Leto se izteka in pred vrati so letne inventure. Po nemarnosti bo (verjetno) spregledan domači rockovski album Dirty Way. V prid nepozabljanju opozarjamo na njegove štajerske avtorje, rockovski trio Dr. Zero, ki samozavestno, a še vedno preskromno postopa po obrobju domače glasbene scene.

Njihova zgodba se začne leta 1999, ko se je vžgala iskra med tremi fanti iz dveh razpadlih skupin, Delaware in Paragraf. Na pogorišču je zagorelo novo ime. Od takrat deluje Dr. Zero v isti, nespremenjeni zasedbi – Miran Perko v vlogi kitarista in pevca, Robert Breznik na basu in Boris Bezjak za bobni.

Prvenec so izdali leta 2002. Z ozko garažno produkcijo punkovsko nabritih pesmi v slovenščini (z nekaj izjemami) so pritegnili uho. Z njim se niso opazno prerinili v ospredje domače rockovske scene. Ostali so na obrobju, zvesti mariborski, štajerski punkrockovski sceni. To navezo zadnji dve leti posredno propagira skupina Muškat Hamburg z organizacijo spomladanskega Garage Explosiona v Pekarni. »Že prej je bil vsakoletni, tradicionalni festival Pri'i' pa vi'i«me je podučil frontman skupine Miran, basist Robert pa ga je podkrepil: »To je vsako leto, prideš in odigraš, brez posebnih stroškov. Pridejo Muškat Hamburg, Blutwurst, Cosa Nostra, CZD, Malo Morgen, Dr. Zero pa še kdo.« Ponavlja se stara zgodba undergrounda. Iz majhnega raste veliko, vendar na naši majhni, nepovezani sceni vse ostane majhno in v tem primeru je v ospredju predvsem druženje, prijateljevanje, sodelovanje brez posebnih obveznosti. »Zanimivo je, da se veliko pristašev takšne glasbe kar odloči za band in ga naredi. Zato se vsi pojavijo na tem dogodku,«jedodal bobnar Boris.

Nazadnje sem ujel Dr. Zero na prvem, lanskem, Garage Explosionu. S hüskerdüjevsko naravnanim punk rockom so pustili zanimiv vtis, le prezenca je šepala. Čutilo pa se je notranje pristno prijateljstvo in medsebojno zaupanje članov, izstopila je predanost vseh treh lastnemu početju. »Za nas je težko reči, da vlagamo v prepoznavnost. Nismo kot Muškat Hamburg, ki so se odločili narediti tudi nekaj scensko zanimivega,«je Boris razložil skromnost, vrlino Dr. Zero.

Medtem ko še vedno čakamo na prvenec Muškat Hamburg, pa so Dr. Zero letos brez velikega pompa izdali drugi album. »Zame je promocija albuma že to, da smo ga razposlali po medijih,«je povedal Miran. »Če hočeš kaj več, moraš imeti denar, moraš ga vlagati v medijsko pozornost, v videospote, težiti po radijih za intervjuje. Tudi veze so pomembne, česar pa mi nimamo.«Boris ga je takoj dopolnil: »Naše prepričanje je, da moraš vžgati z muziko,«Miran pa je nadaljeval, »ugotovili smo, da hodimo s težkim srcem po intervjujih. Nismo jih vajeni. Bolje nam je, da o nas pišejo, in da s tem nimamo nič. Ne igramo, da bi bili medijsko prisotni na televiziji.«

Z novim, drugim albumom Dirty Way so naredili Dr. Zero velik korak od prvenca. Ne naprej, gre za korak stran od punkovske nabritosti. Prestopili so k rockanju, h garažnem rocku. »Minila so štiri leta med prvencem in tem albumom. Preskok pa se je zgodil šele v zadnjem letu dni. Prejšnja tri leta smo bili takšni kot na prvencu, nato smo našli nit, ki smo jo tako dolgo iskali. Iskali smo 'dirty' rokenrol. Ko sem delal te pesmi, sem sukal v avtoradiu samo Doorse, več kot mesec,«razloži preobrat kitarist in glavni tekstopisec Miran ter opozori, da se ta filing čuti v skladbah Slow Suicide in Whore-House Road.

V recenziji v prejšnji Muski ste lahko že več zvedeli o Dirty Way, ki odstopa od prvenca tudi po boljši produkciji. Zanjo je poskrbel štajerska starosta Danijel Bauman. »Vedeli smo, da je pravi tip za boben in bas. Ne dela na pumpanju, ampak na zvoku šestdesetih, se pravi, da ima muska prostorskost. Glede kitare in vokala je imel svojo miselnost, mi pa svojo, zato smo na tem delali sami,« je razložil Miran potek snemanja v Studiu na meji, kjer so se jim v pridružili prijatelji – klaviaturist Marko Črnčec v komadu Slow Suicide, Monika Lampret z glasom v Whore-House Road in Said Bešlagić s solo kitaro v Speed Devil. »Plošča se mi ne zdi aranžmajsko dodelana. Ko smo začeli snemati z Baumanom, nam je rekel, da bi se morali pred snemanjem vse zmeniti, saj ko prideš v studio, je vsega konec. Moraš snemati.«»Če bi bilo po njegovem, bi eno leto delali en komad,«je Boris segel v besedo Miranu, ki je nadaljeval, »tako je bilo v studiu veliko pripomb, treba pa je bilo snemati. Vse skupaj pa je bilo zelo konstruktivno. Bilo je lepo delati z njim.«

Z Dirty Way so Dr. Zero z uvedbo stoodstotne angleščine naredili še en korak stran od prvenca. Najbolj odgovoren za to je Miran, frontman skupine, ki mu je težko obrazložiti, zakaj ta prehod na angleški jezik. »Pomembna mi je progresiva. Naredil sem čez šestdeset komadov v slovenščini, sedaj pa mi je postal pomemben 'filing' in zato sem to naredil.« Dirty Way je predvsem zrel rockovski album. Morda preumazan rockovski zvok za Slovenčke, ki mu bodo očitali retro vetrove, v mednarodnih podzemnih rockovskih okvirjih pa zveni prepričljivo in presega meje domačijstva!

BIGor