Elvira Hasanagić

Izpopolnjevanje z nagrado

Mlada sopranistka Elvira Hasanagić, študentka solopetja na akademiji v Mannheimu in diplomirana komunikologinja, si je z nagrado na slovenskem tekmovanju mladih glasbenikov pridobila nagradno izpopolnjevanje v mednarodnem mojstrskem tečaju Opera plus v portugalskem Estorilu, tam pa so jo kot najboljšo udeleženko nagradili s povabilom, da prihodnje leto na tamkajšnjem mednarodnem festivalu nastopi s samostojnim recitalom.

Študirate v Nemčiji, se občasno privatno izpopolnjujete pri Biserki Cvejić, torej imate kar veliko različnih študijskih izkušenj. Je bil tečaj v Estorilu drugačen od dosedanjih?

Vsekakor. Takega seminarja še nisem doživela. Štirinajst dni smo delali kot norci. Že prvi dan se je začel mojstrski tečaj z Yvonne Minton, ki je delala z nami tehniko in začele so se tudi vaje za odlomke iz različnih oper, ki smo jih uprizorili na končnem koncertu. Ob tem se je kar naprej dogajalo še kaj nepredvidenega. Na festivalu Estoril, v okviru katerega je potekal naš seminar, je bilo na primer predavanje o Šostakoviču, ki so mu želeli dodati izvedbo njegovega samospeva za dva glasova, violino in klavir. Ker nihče ni znal rusko, so me pocukali za rokav, če lahko pomagam. Sicer tudi sama ne govorim rusko, a mi je ta jezik vsaj blizu. Pomagala sem mezzosopranistki z izgovarjavo, se naučila sopranski part pesmi in smo nastopili na festivalu. Tako je šlo iz dneva v dan, kar je bilo zame nekaj novega. Verjetno je tudi to, da sem se bila pripravljena potruditi in se hitro naučiti novo delo, pripomoglo, da so mi dodelili nagrado tečaja. Ocenjeval nas je vsak pofesor in vsak korepetitor. Zelo so bili pozorni tudi na osebnost, na to, kako se odzivaš, kako se vživiš v okolje, v skupino.

Kje pa ste bivali, kje delali?

Bivali smo v nekakšnem študentskem hotelu. Ni bil ravno podoben Celici, ni pa bil slab. Le hrana ni bila dobra. Zraven je namreč šola, v kateri smo delali, kuhali pa so nam v šolski menzi. Vendar to ni pomembno. Prejšnja leta je tečaj potekal v bližini Bruslja, kjer je administrativni sedež Opera plus, letos pa so organizatorji preizkusili novo lokacijo in so se povezali s Festivalom Estoril. Vsi udeleženci smo bivali skupaj, tudi nekaj Portugalcev, ki stanujejo v bližini. Odlično smo sodelovali in ostali smo v prijateljskih stikih tudi po tečaju, čeprav je bil včasih tekmovalni duh že na meji zdravega. Ocenjevanje in nagrada pač ustvarita posebno ozračje. A šlo je tudi za to, kdo zdrži.

Je glede na naslov tečaj usmerjen samo v operno petje?

Ne, veliko je z nami delal angleški pianist, specialist za korepetiranje solističnega petja od samospeva do šansona, gospod Graham Johnson. Še nikoli nisem srečala koga, ki bi tako obvladal področje samospeva in to v katerem koli jeziku. Pokriva ves francoski, nemški in angleški repertoar, pozna vse podrobnosti posameznih pesmi. Imela sem srečo, da je bil z mano zelo zadovoljen, ker se najprej nisem zavedala, da imam opravka s tako avtoriteto in nisem imela treme. Strah me je postalo šele, ko sem odpela. Ko ti tak strokovnjak pove in razjasni nekaj detajlov, se šele zaveš, kako malo si vedel prej. Pozneje sem doživela, kako direktno in neusmiljeno je nekaterim udeležencem povedal, naj pridejo k njemu, ko bodo imeli več tehničnega znanja, naj kljub temu, da so muzikalni, dobro premislijo, kaj želijo v življenju početi. Takšno kritiko je težko sprejeti, zdela se mi je prav kruta.

Ali ni dobro, da te še v zgodnjem obdobju nekdo postavi na trdna tla?

Saj bi te slej ko prej kdo. Če se ti to zgodi na seminarju, je še dobro. Bolj nerodno je, če te to pričaka pozneje v karieri. Gospod je pač takšna osebnost, ki jo drugi sprašujejo, koga priporoča za snemanje pri največjih založbah. Mislim, da v Londonu še vedno poučuje pianiste. Sodeluje pa samo z velikimi pevskimi imeni.

Vas je tudi sam spremljal ali je samo komentiral in svetoval?

Najprej so nas spremljali mlajši korepetitorji, večinoma njegovi učenci. Bilo je prav hecno, kako jih je bilo strah, vendar je bil do njih zelo uvideven. Pri meni je pozneje sam prevzel spremljavo, ko je videl, da mi korepetitor ni mogel dati tiste opore, ki sem jo potrebovala. Bilo je neverjetno! Tako šele vidiš, kako te potegne, kaj lahko pianist naredi. Zdaj vem, kaj lahko od pianista zahtevam. Na tem tečaju so nas tudi zelo opozarjali, kako se mora pevec obnašati do pianista. Pevci znajo biti zelo nehvaležni, kot da je spremljevalec manjvreden. Po drugi strani pa je res, da se pianisti včasih ne potrudijo dovolj in se jim zdi spremljanje drugotnega pomena. Če bi se zavedali, kakšno kariero lahko naredijo z dobrim korepetiranjem, bi si premislili. Prav ta odnos do poklica korepetitorja pogrešam v Sloveniji. Odličen si namreč lahko tudi v komorni zasedbi.

Kako pa ste se ujeli z legendo tega tečaja, gospo Sarah Walker? Menda je že kar v letih.

Gospa Sarah Walker je res že v letih, a predvsem je ogromna in zanimiva. Ko stopi v prostor, jo vsakdo opazi, pa ne le zato, ker je ogromna, ampak ker izžareva neverjetno energijo, se stalno smeji in šali. Vsekakor je ustvarila odlično atmosfero. Gospa Walker se ne ukvarja s tehniko, ampak samo z interpretacijo. Če si imel tehnične težave, ti je poskušala pomagati z različnimi interpretacijskimi, igralskimi efekti, kar je mene malo motilo. Med nami je bilo nekaj mladih udeležencev, ki imajo lep glas, dober material, v tehniki pa jim še veliko manjka.

Čudno, da so jih sprejeli. Organizatorji trdijo, da je kriterij zelo visok in vsak kandidat mora poslati posnetek.

Tudi sama sem se čudila, kako so prišli skozi sito. Mogoče ravno zato, ker imajo dober potencial. Meni gospa žal ni dala tistega, kar sem potrebovala. Določeno arijo sem vzela prav z namenom, da mi pove, kako nekatera mesta oblikovati z glasom, s telesom, a ni bilo odziva, ki sem ga pričakovala. Odlična pa je bila pri vajah za uprizoritev opernih odlomkov. Postavila se je v funkcijo režiserja in smo zelo uživali z njo. Meni je bila najbolj všeč Yvonne Minton. Občutek sem imela, da sem pri njej največ pridobila. Ima avstralsko in novozelandsko tehniko, ki je nam Evropejcem malo tuja, ampak zame zelo učinkovita. Predvsem smo se vrnili na osnove, na primer na dihanje. Zdelo se mi je fantastično tudi, da si je gospa, preden smo se lotili repertoarja, vzela pol ure časa za pogovarjanje o njem. Pokazala nam je tudi nekaj vaj, ki jih še danes vadim in mi zelo pomagajo. Predvsem pa je ni zavedel dober glas, ampak se je lotevala tehničnih problemov, ki jih seveda vsi imamo. Sarah Walker se je hitro zadovoljila z dobrim glasom, sama pa drugače razmišljam. Najprej potrebuješ dobro osnovo, potem pride vse drugo.

Spominjam se, da so nekdanji udeleženci hvalili predavanja in vaje iz odrskega giba.

Žal tega letos nismo imeli, čeprav mene to ni zelo motilo, ker imamo v Nemčiji v okviru študija veliko tega pouka, ki ga obiskujem že leto in pol, lahko pa se udeležujemo tudi občasnih tečajev in to brezplačno. Se pa tudi v Nemčiji pripravljajo šolnine. Do zdaj smo plačevali samo vpisnino 90 evrov, zdaj bo pa 500 evrov šolnine na semester.

Zakaj ste pravzaprav še pred zaključkom srednje glasbene šole odšli študirat v Mannheim?

Zaradi profesorice Snežane Stamenković, ki je bila učenka Biserke Cvejić. Vedela sem, da so učenci Biserke Cvejić zelo uspešni. Trenutno dva njena učenca pojeta v Metropolitanki in je gospa zelo zelo ponosna. V kritikah Snežane Stamenković sem vedno brala »odlična tehnika« poleg izvrstnega smisla za igro in interpretacijo. Mislila sem si, da bo znala to prenesti tudi na učence. Mannheima, kamor sem se namenila, nisem poznala, tudi akademije ne. Imela sem srečo, da ni dobra le profesorica ampak tudi sama akademija. Malo imam tudi nesrečo, ker imamo v vsej Nemčiji najstrožjega profesorja za teoretske predmete, avtorja knjig o solfeggiu, harmoniji itd. Učimo se kot nori, a mislim, da bom iz tega potegnila samo dobro.

Kaja Šivic