Gramofon

Sarajevska diskografska hiša

Gramofon je pred tremi leti zagnala peščica ljudi iz organizatorskih vrst Jazz Festa Sarajevo pod vodstvom njegovega direktorja Edina Zubčevića. Z njegovo produkcijo in problemi glasbene industrije v Bosni in Hercegovini smo se podrobneje seznanili na promocijskem dogodku Gramofon Showcase 2006 22. in 23. septembra v Sarajevu.

Ob podpori Švicarskega kulturnega programa, za katerim stojita Švicarski svet za kulturo Pro Helvetia in Švicarska agencija za razvoj in sodelovanje ter svetovalni pomoči švicarske založbe Intakt glede menedžmenta založbe, produkcije in distribucije, je Gramofon v treh letih ustvaril katalog šestnajstih cedejev in ene devede izdaje pretežno nove, urbane, žanrsko raznolike muzike izvajalcev, kot so: Dubioza kolektiv, Validna legitimacija, Zoster, Basheskia, Sikter, Minority, Dejan Terzić in drugi. Razvil je distribucijsko mrežo po državi in odprl spletno založbo ter vzpostavil osnovo za nadaljnje delovanje. Gramofonovo izdajo prepoznamo vsaj po dveh detajlih v podobi nosilca zvoka. Prvi je enobarvna etiketa na gornji, črni strani cedeja, ki imenu primerno spomni na stare dobre vinilne singlice. Drugi je logotip založbe – puščica, ki zavija v nasprotno smer urnega kazalca, torej v obratno od tiste, v kateri se vrti plošča na gramofonu. Z nekoliko spekulacije bi lahko omenjena detajla brali kot gesto nostalgije, kot pogled v preteklost. Toda politika in dosedanja zgodovina Gramofona kažeta, da bi bila takšna razmišljanja le deloma upravičena: založba namreč z jasno formulirano politiko vzpostavlja razmerje tako do preteklosti kot do sedanjosti. S sekcijo Etno Gramofon poskuša skrbeti za »ohranjanje in dokumentiranje bosansko-hercegovske glasbene dediščine«, kar je za zdaj nakazala z izdajo Tradicionalnih bosanskih pesmi ikone bosansko-hercegovskega sevdaha Emine Zečaj. V najbolj obsežni zbirki Novi Gramofon pa predstavlja »inovativne, urbane ali kako drugače pomembne projekte«, če naj uporabimo uradno deklarirano usmeritev. Muzika iz omenjene zbirke ob tem marsikdaj tudi sama posega v preteklost, s tem ko v eklektične zvočne tvarine reggaeja, duba, jazza, elektronike, rocka … vključuje elemente lokalnih godbenih tradicij. Gramofon razen tega vzpostavlja še sekciji Gramofon Classic s t. i. klasično glasbo (ob izdaji sarajevskega ansambla Sonemus je pred izidom cedeja sedemnajstletnega tuzlanskega kitarista Sanela Redžića) in Gramofon Video, v kateri je izšel dokumentarec o Jazz Festu Sarajevo A propos de Sarajevo Harisa Pašovića.

Položaj nove muzike v BiH

Ustanovitev, delovanje in produkcijo Gramofona je treba razumeti v kontekstu družbeno-ekonomske realnosti postdaytonske Bosne in Hercegovine. V poskusu ohranjanja politične stabilnosti in spodbujanja gospodarskega napredka je bil namreč kulturni razvoj v državi v povojnem obdobju potisnjen na stranski tir, še slabše pa jo je odneslo polje kreativnih kulturno-umetniških praks, ki se po definiciji ne sončijo pod medijskimi žarometi. V glasbeni industriji je tako vodilno mesto ohranila peščica založb, ki kot edini kriterij in cilj svojih izdaj postavlja njihovo komercialno uspešnost. Inertni medijski svet dandanes favorizira skrajno skomercializirane izvajalce s področja nekdanje Jugoslavije, od Cece in Željka Joksimovića do Severine. Mladi domači glasovi pa si v iskanju bolj kreativnih glasbenih rezultatov po drugi strani le stežka izborijo svoj kos medijske, s tem pa tudi poslušalske pozornosti. Ker skozi komercialno pogojeno medijsko sito »relevantnosti« težko prodre že sama informacija o obstoju določenega izvajalca, imajo založbe s kakovostno novo produkcijo težave že v startu, ko poskušajo plasirati svoje izvajalce na tržišče.

Okrogla miza v okviru Gramofon Showcasa 2006, namenjena položaju mladih bosansko-hercegovskih glasbenikov ter mestu tradicionalne in sodobne glasbe v domačih medijih in medijih iz širše regije, pa je razkrila še dodatne šibkosti bosanske glasbene industrije. Polemična debata med domačimi predstavniki sedme sile (javne radiotelevizije, zasebnih elektronskih in tiskanih medijev), predstavnikom Gramofona in izvajalci, v manjši meri pa tudi z gostujočimi novinarji iz tujine je pokazala, da akterje v polju manj oziroma nekomercialne glasbe moti neobstoj specializiranega glasbenega tiska, nizek nivo glasbene kritike in glasbenega žurnalizma sploh, kakor tudi nekritična, neobveščena in včasih korumpirana uredniška politika (kolikor je ta sploh jasno formulirana), ki odloča o tem, kaj se vrti in kaj ne. Na kaotičnost situacije pa kaže tudi neusklajenost delovanja založb in medijev, na katero je opozoril izvršni direktor Gramofona Edin Zubčević: založbe, kakršna je Gramofon, ne morejo načrtovati promocijskih kampanij in singlov neuveljavljenih imen, saj preprosto nimajo dostopa do medijev in njihove podpore. Ali se bo določen singel »prijel«, je prepuščeno stihiji, ne pa načrtnemu pokrivanju novosti v domačih medijih, ki bi ga promoviralo.

Ena izmed podobnosti, ki smo jo lahko prepoznali udeleženci okrogle mize iz različnih evropskih okolij, je v tem pogledu tudi dejstvo, da se ob večanju števila medijev hkrati krči dostop do alternativnih glasbenih vsebin, medtem ko se raznolikost glasbene ponudbe v programu zasebnih in javnih medijev manjša. Če so se predstavniki nekomercialne glasbe v državah, kakršna je Švica, na ta položaj že navadili, in zato vedno znova iščejo rešitev v kreiranju novih prostorov znotraj prevladujoče, komercialne glasbene produkcije, je po mnenju Patrika Landolta, vodje švicarske založbe Intakt, situacija v BiH povezana s prehodom na brutalni, trdi kapitalizem, za tamkajšnje založnike in izvajalce za zdaj še nova in zato šokantna. Ker veliki mediji podpirajo le komericalo, ne pa tudi kreativnosti z margine, mora slednja poiskati nove načine, kako spromovirati in ustvariti alternativne prostore za svojo produkcijo. Nekateri akterji, zlasti na neodvisni elektronski sceni, so to že ugotovili (denimo spletna založba, webzin in radijska oddaja Oscilator ali založba Project Symbiosis s poskusi promoviranja muzike, ki v osrednjih medijih ne najde svojega prostora). Po mnenju Zorana Čatića z radia eFM pa je kot alternativni kanal širjenja informacij mogoče razumeti tudi Cross Radio, mrežo neodvisnih radijskih postaj s področja nekdanje Jugoslavije, Švice in Avstrije, ki v rednih tedenskih oddajah in prek spletne strani že šest let skrbi za pretok muzike in informacij na omenjenem teritoriju.

Produkcija Gramofona

Pretežni del Gramofonove produkcije je, kot rečeno, žanrsko eklektična muzika, ki se giblje med elektroniko, reggaejem, dubom, rockom … Paradni konji založbe so v tem pogledu Dubioza kolektiv, zasedba, ki z mešanico duba, reggaeja, hardcora in bosanskih etno elementov za zdaj žanje največ uspeha, pa najsi govorimo o številu izdanih nosilcev zvoka, medijski prisotnosti, prisotnosti izven meja matične države, koncertni kilometrini ali nagradah. Zasedba, nastala pred tremi leti iz zeniškega benda Gluho doba Against Def Age in sarajevskih Ornamentov, je objavila dobro sprejeta albuma Dubioza kolektiv in Dubnamite ter na epeju Open Wide gostila dub poeta Benjamina Zephanio in Musha Khana (Fun-Da-Mental). Z gostovanj po slovenskih klubih jo pozna tudi domače občinstvo, na turnejah pa je obredla še Hrvaško, Francijo, Slovaško in Češko republiko ter igrala na pomembnejših festivalih v regiji (Sziget, Exit, Soča Reggae Riversplash …).

Med letošnjimi Gramofonovimi zadetki v polno je tudi drugi album sarajevske Validne legitimacije Mesijanski sindrom. Trojec enigmatičnih figur v oblekah in kravatah, pokritih z maskami, skriva svojo pravo identiteto pod imeni Dr. Iživljaga, Džej. Dej. Kontejner-Elgancyja in MC Ezopa, njegov pristop k (po samodefiniciji) »psihonavtični« muziki pa je tesno povezan z zafrkantsko-intelektualističnim artizmom, ki ga zaznamo v odpičenih scenskih nastopih, oblikovanju albuma in vsebini spletne strani. Album, ki idejno sledi prvencu Za Nedu Zeca (Center za sodobno umetnost, 2003), ne skopari z grenko-ironičnimi opazkami na račun »surove realnosti« (v aktualnem singlu Ružičasta BiH denimo napoveduje rožnato prihodnost BiH, ko bo »središče Združenih narodov tu, pri nas, v Faletićih«, ko »bo nas pasoš izjemno cenjen in ne bomo potrebovali vize, razen za Saturn, Uran in Neptun, ki pa so tako ali tako planeti tretje vrste«). Žanrska mineštra, podkovana z elektronskimi beati in sempli, se ob ostrih besedah, vrednih primerjave z Rambom Amadeusom, hitro zalepi v ušesa. Kakor smo se prepričali na koncertu v nabito polnem, poplesujočem klubu CDA, sodi med priljubljene Gramofonove izvajalce tudi mostarska reggae peterica Zoster. Njihova sproščena, veseljaška, morda še najbolj žanru zvesta muzika vključuje pervertirane popularnoglasbene citate, od Knockin' On Heaven's Door ali Rock Me Baby do Belafontejeve Day O (Banana Boat Song), in dozo na prvih pogled preprostih, celo naivnih, a z marsikatero ironično bodico začinjenih besedil. Zoster, ki so po petih letih obstoja lani objavili prvenec Osužilo, z letošnjimi koncerti zaključujejo prvi del svojega delovanja in s singloma Na kamenu in Ko je Jamio napovedujejo novi album Festival budala, ki bi naj konec oktobra izšel pri Gramofonu. Med bolj izpostavljenimi zasedbami je tudi sarajevska Sikter s petnajstletno zgodovino in referencami, kot sta gostujoči producent Brian Eno na njenem prvem albumu Now, Always, Never ali vloga predskupine na koncertih Vasca Rossija, U2 in Jovanottija. Njeno muziko bi lahko danes opredelili kot z elektroniko podloženo fuzijo r and b vokalov in funky ritmov, ki se produkcijsko morda še najbolj približuje popu.

Del sekcije Novi Gramofon, ki odstopa od do zdaj omenjenih albumov,sta jazzovski plošči Ninja On The Roof sarajevsko-novosadskega kvarteta Minority in Underground bobnarja Dejana Terzića. Medtem ko prvi ponujajo kombinacijo lastnega materiala in predelav (med slednjimi se pod naslovom Outtake 1 znajde miniaturna Girl from Ipanema, omenimo pa naj še Shorterjevo Yes or No in Ellingtonova In A Sentimental Mood), drugi predstavlja predvsem avtorski material z določenimi etno motivi. Posnel ga je s saksofonistom in klarinetistom z newyorške novojazzovske scene Chrisom Speedom, nemškim kitaristom in skladateljem Frankom Möbusom ter basistom Markom Heliasom, delujočim predvsem v polju avantgardnega jazza.

Pogled v prihodnost

Stanje v bosansko-hercegovski glasbeni industriji nobeni založbi, ki se peča z neprevladujočimi glasbenimi smernicami in zvezdami s top lestvic, ne omogoča preživetja od prodaje nosilcev zvoka. Če hoče določena založba skrbeti za redno objavljanje cedejev, mora svojo finančno stabilnost doseči s pomočjo drugih dejavnosti. Gramofon, ki je tudi distributer plošč nekaterih tujih založb in avdio opreme, je to stabilnost dosegel predvsem z organizacijo raznih dogodkov (koncertov, tiskovnih konferenc, seminarjev …). S takšno bazo in z nekoliko sreče pa bo, upajmo, vendarle ustvaril močnejši alternativni prostor za obstoj in razvoj kakovostne mlade bosansko-hercegovske glasbene produkcije.

Polona Poberžnik