Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

Jandek

Socializacija mita

Ne da bi kakor koli želel, je glasbenik in pevec znan pod imenom Jandek, po skoraj tridesetih letih delovanja pridobil mitske razsežnosti. V tem času je objavil 45 albumov in koncertni DVD, drugi pa so mu posvetili dokumentarni DVD in dva »tribute« albuma. Veliko za glasbenika, katerega pravo ime in zasebno življenje sploh je zavito v skrivnost.

Navajeni smo, da je vsaka nevsakdanja promocijska gesta ob izidu nove plošče ali na začetku koncertne turneje le še ena reklamna domislica, kako pritegniti pozornost. Da bi glasba »govorila« zase, si dandanašnji skoraj ne moremo predstavljati. Jandek pa je naredil točno to, je diametralno nasprotje vsemu običajnemu v popularnoglasbenem poslu, tudi v t. i. alternativi. Še nobenega izida plošče ni pospremil z reklamnim sloganom, ni delil promocijskih materialov, niti ni postregel s kakršnim koli biografskim podatkom. Vse, kar lahko izvemo o njem, pravzaprav izvemo iz glasbe s plošč. Ta uporni molk je sprožil nasprotno reakcijo, kot si jo je morebiti želel. Poslušalci, in teh je vsak dan več, so prav zaradi njegove zadržanosti želeli o njem izbrskati vsako podrobnost. Se spomnite prizora iz filma Brianovo življenje, kjer ljudstvo »določi« judovskega ubežnika za mesijo in ta jih z ničimer ne more več prepričati v nasprotno. Ko ga »razkrijejo«, konča na križu. No, Jandek zgolj molči.

O njem

V vsem tem času je Jandek, ali morda le njegov predstavnik, dal natanko dva intervjuja. Prvi, 50-minutni telefonski pogovor novinarja Johna Trubeeja za revijo Spin iz leta 1985, je edini vir informacij, iz katerega sploh kaj izvemo o ustvarjalni etiki skrivnostnega Jandeka. Drugi pogovor je obetal še več. Novinarka časopisa Texas Monthly, Katy Vine, se je z Jandekom (ali predstavnikom) dobila celo v živo, a na njeno žalost je zavrnil vsa vprašanja, povezana z glasbo! Ob pijači v lokalu sta kramljala le o vrtnarjenju in kulinariki, še ko je beseda nanesla na samega Jandeka, sta o njem govorila v tretji osebi, in sicer le to, da o njem ni kaj povedati …

Jandek je vse plošče objavil sam oziroma pri založbi Corwood Industries, le tako lahko v največji možni meri nadzira lastno delovanje. Tudi večino posnetkov je naredil sam doma na kolutni magnetofon. Prvi album Ready For The House je objavil leta 1978 še pod imenom The Units. Plošče ni reklamiral, preprosto je poslal nekaj izvodov na naslov revije OP (kasneje Option), čez nekaj dni pa je v uredništvo poklical nekdo, ki se je predstavil kot Sterling Smith in prosil za naslove prodajaln in radijskih postaj, ki bi se potencialno zanimale za prodajo oziroma predvajanje plošče Ready For The House. Kasneje, v tistem edinem intervjuju, je Jandek priznal, da je stiskal tisoč plošč in od tega prodal dva izvoda. Ni pomagala niti recenzija v glasbeni reviji OP, pravzaprav mu je povzročila le mučen glavobol. Že čez nekaj dni je namreč na naslov Corwood Industries prišlo pismo heavy metalske skupine The Units, češ da so že oni registrirali to ime, in da nameravajo preko sodišča preprečiti ilegalno uporabo »njihovega« imena. Glasbenika, ki se je kasneje preimenoval v Jandek, je prva izkušnja v glasbenem svetu tako prestrašila, da se je za tri leta povsem umaknil. Zatem je res zamenjal ime, sestavil ga je iz dveh besed, ki so mu prvi prišli na misel. Bil je januar in prvi človek, ki ga je slučajno srečal, je bil Deker. Sedaj se mu ni bilo treba bati podobnih groženj.

Pod imenom Jandek je nizal in še niza ploščo za ploščo. Po dve, tri na leto. Na začetku so bili to vinilni albumi, vmes ni singla, kaj šele da bi posnel videospot ali stopil na koncertni oder. Od leta 1994 naprej Jandek posnetke objavlja na CD-albumih. V obeh primerih iz ovitkov plošč izvemo bore malo. Na naslovnici je običajno fotografija (verjetno) njegove bivanjske okolice, na nekaj ploščah tudi pročelje hiše ali del notranjosti, začuda se na nekaterih ovitkih pojavlja zamegljena slika samega Jandeka iz različnih življenjskih obdobij. Ampak, ali je to res on? Razen naslova albuma, spiska pesmi in poštnega naslova založbe na ovitkih ni drugih podatkov. Skromna oprema plošč omogoča tudi najnižjo možno ceno tiska, le tako si je Jandek sploh lahko privoščil izdajo plošč, katerih skoraj nihče ni kupoval. V intervjuju leta 1985 je priznal, da je do takrat prodal približno 150 plošč.

Prvi znak odpiranja v zunanji svet so bila gostovanja drugih glasbenikov in pevke. Imena teh lahko izvemo le iz naslovov pesmi, torej pesem Nancy Sings verjetno poje pevka z imenom Nancy. Kako je prišlo do teh sodelovanj, nam Jandek v edinem uporabnem intervjuju zamolči.

Saj res, glasba

Ne le da Jandek ne skrbi za promocijo svojih plošč, niti najmanj se v njegovi glasbi ne pozna sodobno dogajanje. Predstavlja romantični ideal umetnika, ki ustvarja sam zase in se ga zunanje potrditve ne dotikajo. Še vedno pa živi v realnem svetu, posluša plošče drugih in celo radijski program, tako je vsaj zatrdil sam še leta 1985. Njegova avtorska glasba – doslej ni posnel priredbe – torej ima korenine, izšla je iz njegovih podzavestnih doživljanj glasbe. Tega ne more izbrisati, odmisliti, je pa njegova interpretacija na vso moč odmaknjena od običajnega estetskega pojmovanja »lepega« in »normalnega« v glasbi. Njegovo petje je anemično, spremljava, na začetku na akustično kitaro, pa razglašena in intuitivna. Prav z ničemer se ne trudi, da bi ugajal. Na vprašanje, če je atonalnost plod neznanja, je Jandek to kategorično zanikal. Kitaro razglasi tako, da se zanj akordi slišijo »normalno«, in razglasi jo vedno znova, za vsak snemalni session ali celo za vsako pesem posebej. Naj si bo njegovo igranje na videz še tako naivno in vsakič poskus začetka iz nič, je v tridesetih letih zgradil svoj slog, razpoznaven, tudi ko se oprime električne kitare ali klavirja. Tudi pri petju je pazljiv, da mu ne bi uspel kak zapomljiv refren. Melodije nastajajo sproti, in takoj ko bi lahko nastala všečna linija, jo Jandek obrne v drugo, svojo smer.

Zvočne zapise na ploščah lahko razumemo tudi kot njegov uglasben dnevnik. Zelo oseben in nekomunikativen. Z linearno, nedoživeto pripovedjo daje vtis psihopata, ki cele dneve prečepi sam v sobi in le vsake toliko pogleda izza zavese ven na ulico. V opusu 45 albumov vseeno lahko zasledimo razvoj ali vsaj njegovo delo razdelimo v obdobja. Začetno je akustično, solo. Ko so po nekaj povsem samostojnih ploščah pristopili gostujoči glasbeniki, je bil to prvi znak odpiranja, nekaj pesmi je bilo že skoraj všečnih (na primer Nancy Sings) in to je bilo relativno optimistično obdobje. Tudi to obdobje je kmalu minilo, Jandek je odpustil gostujoče glasbenike in poprijel za električno kitaro, kar je označevalo njegovo jezno obdobje. Bil je sposoben posneti in objaviti 20 minutni kitarski hrup na robu »feedbacka«. Takoj naslednja plošča je bila zgolj vokalna, šele konec devetdesetih let se je vrnil k akustični kitari in solo petju.

Jandek je bil vse do konca devetdesetih let znan le ozkemu krogu, tistim, ki so v ploščarnah brskali ravno za obskurnostmi. Širša prepoznavnost se je zgodila v nekaj korakih. Najprej je njegov ljubitelj Seth Tisue postavil internetno stran in glas o skrivnostnemu glasbeniku se je začel širiti. Nekaj je primaknila »tribute« plošča Naked In The Afternoon, na kateri so se med drugimi interpretacij njegovih pesmi lotili Low in obvezni Thurston Moore. Nekaj kasneje je sledilo še nadaljevanje, tokrat celo z Jeffom Tweedyjem iz Wilco med sodelujočimi. V enem od poglavij ga je v svoji knjigi Songs In The Key Of Z opisal pisec in producent Irwin Chusid, natanko tisti, ki je sprejemal njegove telefonske klice na uredništvu revije OP in ga usmerjal k »pravim« ploščarnam. Chusid je na enem mestu zbral spregledane avtorje in izvajalce v popularni glasbi, zelo podobno kot je to storil že Roni Sarig v knjigi The Secret History Of Rock (v tej ni Jandeka). Leta 2003 je izšel še dokumentarni DVD Jandek On Corwood. Ne, zaman bi pričakovali, da bodo ustvarjalci filma dobili pred kamero ali vsaj mikrofon Jandeka oziroma njegovega predstavnika. Z lastnimi pogledi so se ga lotili le nekateri novinarji in ljubitelji, najbliže samemu Jandeku pa so s kamero prišli le do poštnega predala v Houstonu v Teksasu.

Koncert!

Informacija o koncertnem nastopu Jandeka je prišla tako nepričakovano kot tista o padcu berlinskega zidu. Kaj ga je pripeljalo do te nepričakovane odločitve, nam do sedaj ni uspelo izvedeti. Jandek se je namreč dobro »zavaroval«, svoj nastop v Glasgowu na festivalu Instal 04 oktobra leta 2004 je namreč sprejel pod več pogoji. Organizatorji so ga lahko oglaševali le kot nastop »predstavnika Corwooda«, letalsko vstopnico za povratni let iz Teksasa na Škotsko si je plačal sam, da v primeru odpovedi ne bi bil nikomur nič dolžan. Ne pred koncertom ne po njem se ni družil z nobenim od nastopajočih, razen z dvema, s katerima je oder tudi delil. Popoldne pred koncertom je z bobnarjem Alexom Neilsonom in basistom Richardom Youngsom imel eno uro priprav, le toliko, da se sporazumejo o smernicah koncerta. Jandek ostalima članoma ni dal drugih napotkov od treh splošnih, igralo naj bi se »jezno«, »zadržano« in »normalno«. Neilson in Youngs si nista kaj dosti pomagala niti s predhodnim poslušanjem Jandekovih plošč, saj v živo igra le »nove« pesmi oziroma improvizira na sveže napisana besedila.

Jandek med koncertom ni nagovoril občinstva. Skril se je za širok klobuk, odet v elegantno črno obleko, ki je ohlapno padala na njegovo suho postavo. Vseeno je razkril nekaj dilem; njegovo skrivanje ni programsko, na način The Residents, ki z anonimnostjo sporočajo, da ni pomembno kdo, ampak kaj. Sedaj je jasno tudi, da je na naslovnicah plošč dejansko Jandek sam. Nekatera vprašanja pa ostajajo in se še porajajo: se je odločil za koncert zaradi težke, neozdravljive bolezni, čemur pritrjuje povsem svež album Glasgow Monday, na katerem Jandek sicer nepovezano omenja celice, okužbe, boj? Ali ga je prepričala vse večja odzivnost, sprejemanje širšega dela poslušalcev? Ali celo, da je 25 let načrtno gradil skrivnostni mit, da bi potem končno zmagoslavno stopil na oder.

Jandek je že mnogokrat prej na ploščah izkazoval svojo naklonjenost Evropi. Na nekaterih fotografijah na naslovnicah plošč je mogoče videti ulice in stavbe, ki naj bi po navedbah raziskovalnih ljubiteljev bile na Irskem in v Londonu. Tudi v nekaterih besedilih se Jandek dotika doživetij iz potovanj po Evropi. Nekaj bo na tem, zakaj bi sicer za svoj prvi koncert izbral ravno Škotsko?

Kasneje je Jandek nastopil še večkrat, največkrat v družbi spremljevalnih glasbenikov, s katerimi se je prvič srečal popoldne pred koncertom. Prav tako je nekajkrat tik pred zdajci odpovedal svoj nastop. Zato je še najbolj zanesljiv ogled njegovega koncerta na DVD. Objavil ga je sam, na Glasgow Sunday je kar posnetek njegovega prvega javnega nastopa, ki je predhodno že izšel na CD-plošči. Ne preseneča le sodoben medij, Jandek je celo izkoristil možnost pogleda dveh kamer, ena je usmerjena nanj, druga na celotno skupino. Če že ne komunicira z občinstvom, pa bližnji posnetki kamere pokažejo, da v igranju vseeno uživa. Kako daleč bo šel v samorazkritju, bo moral pokazati čas. Bo z morebitnim drugim intervjujem res razblinil mit, ki ga je tako vztrajno gradil, bo povedal več od splošnih razmišljanj, ki jih ni težko uganiti že na podlagi poslušanja plošč? Ga bodo poslušalci takrat zavrgli podobno kot lažnega judovskega mesijo v komediji v režiji Monty Python? Zaenkrat je mogoče priti z njim v stik le s pismom, naslovljenim na poštni predal, ki je vsa leta ostal isti: Corwood Industries, P.O. Box 15375, Houston, TX 77220, USA. Jandek namreč nima naslova elektronske pošte, na pismo pa vam bo odgovoril s spiskom (katalogom) svojih plošč, stipkanim na pisalni stroj, in na večjo količino naročenih plošč dal izdaten popust. Za vse bolj razvajene je že poskrbela največja spletna trgovina izdelkov za prosti čas. Na Amazonu je bilo nazadnje možno naročiti vse Jandekove plošče, vseh 45. Je po vsem tem sploh še zanimiv?

Janez Golič