Igor Lumpert

Uveljaviti se v New Yorku?

Mesto, ki še vedno velja za svetovno prestolnico jazza, je pred šestimi leti sprejelo tudi mladega saksofonista Igorja Lumperta. Tja je prvotno odšel, da bi po študiju na Brucknerjevem konservatoriju v Linzu še izpopolnil svoje glasbeno znanje.

Ob pomoči basista Reggija Workamana se mu je uspelo vpisati na univerzo New School in po zaključku študija je ostal tam. Med drugim tudi zato, da je – kot številni drugi glasbeniki – v stiku z nenehnimi glasbenimi novostmi, ki mu pomagajo pri oblikovanju in gradnji svojega lastnega zvoka in glasbenega izraza. Ta obsega razmeroma svobodne vzorce, ki jih spiha v strastno, meditativno, pa tudi zahtevno in pogosto sprašujoče se iskanje »pravih« črk, besed in stavkov svojega jezika. Prepleta moderne tako imenovane neobopovske melodije z jazzovskimi, funkovskimi in vzhodnoevropskimi ritmi. Avtorsko glasbo je doslej predstavil na dveh albumih – Minerali, ki so izšli pred tremi leti, in Innertextures leto kasneje. Čeprav priložnostno sodeluje in nastopa z več znanimi glasbeniki – denimo z že omenjenim Reggijem Workmanom, kitaristom Johnom Abercrombijem in saksofonistom Sonnyjem Simmonsom – in številnimi, ki se še uveljavljajo, pa se že tri leta najbolj posveča ustvarjanju v zasedbi Innertextures, s katero se je 5. novembra v okviru Jazz abonmaja predstavil v Cankarjevem domu. V skupini je poleg basista Matta Brewerja in bobnarja Tommyja Crana še pianist Sam Barsh, ki pa v Ljubljani ni nastopil. Igor je gonilna sila zasedbe in avtor skladb. Največ izmed tistih, ki so jih predstavili, je nastalo v zadnjem letu, dodaja naš, občasno malo zasanjani sogovornik, za katerega so prijatelji že pred vrsto leti domnevali, da bo življenje posvetil glasbi. In od časov, ko je v rodni Dolenjski pihal v svoj instrument v podvozu ceste nedaleč od Otočca, do danes, ko lahko domnevamo, kaj bi vzel s sabo na samotni otok, se to ni spremenilo.

Lešnico ste zamenjali za Brooklyn. Kako je življenje v velemestu vplivalo na vaš glasbeni razvoj in značaj?

Predvsem sem postal bolj samostojen. Dosti moči, ki je človek potrebuje za življenje v tujini, je potrebno. V bistvu je že v tebi, a jo moraš odkriti in jaz sem to pri samem sebi našel ... Osebnostno in glasbeno sem se razvil ... Saj razumeš, kaj hočem povedati ...

Za jazzovskega glasbenika je zelo pomembna kilometrina na odrih. Ali ste si v letih bivanja v New Yorku pridobili dovolj velik krog kolegov in prijateljev glasbenikov, da vam to omogoči nastopanje?

Ja, v bistvu sem si ustvaril ta krog ljudi že, ko sem hodil tu na šolo, že takrat sem spoznal večino glasbenikov, s katerimi sodelujem, se pravi, v letih 2000 in 2001. To so ljudje iz vseh koncev sveta, trenutno delam s Kenijci – pripravljamo nek čisto nov projekt –, igral sem tudi s Kubanci, Portoričani. Takih sodelovanj je še cel kup ... in pri vsakem izmed njih spoznaš kaj novega.

Kdo vam sicer ureja nastope, je to težavno?

Ja, to je pain in the ass. Sam si urejam nastope in za to porabim ful časa, možnosti za nastope sicer imam, a bi jih bilo gotovo lahko tudi več.

Kakšne so sicer po vašem mnenju možnosti za manj uveljavljene jazzovske glasbenike, da se predstavijo v New Yorku?

So možnosti, največkrat so to razna veleposlaništva, ki predstavijo razne glasbenike, ki pridejo sem. Ali pa konzulati pripravijo kakšen koncert. Sicer pa se morajo sami znajti, si nastope urediti sami … Ne vem sicer, kam vse to pelje … Ja, v bistvu si tukaj glede nastopov prepuščen samemu sebi.

Je med na stotine res nadarjenimi glasbeniki, ki skušajo prodreti, tudi občutiti tekmovalnost oziroma so starejši, bolj znani kolegi glasbeniki lahko tudi ljudje, ki bi lahko pri tem pomagali?

Tukaj si dostikrat vsi pomagajo med sabo, je taka scena. V bistvu so tu v veliki večini dobri odnosi, je neka pozitivna vibracija, je pa seveda tudi nekaj tekmovalnosti.

V katerih newyorških jazzovskih klubih vi nastopate? So taki klubi priljubljeni oziroma dobro obiskani?

So dosti dobro obiskani. Nastopil sem že v 55 baru, klubu, kjer nastopajo vsi: od Mika Sterna do Chrisa Parkerja – vsi nastopajo pač. Podobno kot v Cornelia Street Cafeju, kjer nastopajo tudi vsi znani glasbeniki. Ti klubi imajo svojo tradicijo, obratujejo že preko petdeset let. Potem so pa tu še manjši klubi, kjer se večkrat dobi nastope, kjer igramo na dva tedna in tudi tja pride kar dosti ljudi. V zadnjem času se je odprlo veliko novih klubov v Brooklynu in East Villageu. No, nekateri se tudi zapirajo.

Kako na splošno vidite položaj jazzovske glasbe v ameriški družbi? So glasbeniki spoštovani? Nekateri glasbeniki se namreč pritožujejo, da v ameriških jazzovskih klubih težko shajajo s slabimi plačili prirediteljev.

Z vsem tem se strinjam: da so glasbeniki premalo plačani, premalo spoštovani. Dosti težko se je preživljati kot jazzovski glasbenik. So pa razne druge možnosti, itak je zdaj nek trend, da si služiš denar še na druge načine. Velika večina takih, kot sem tudi sam, mora imeti v bistvu še en »job« za recimo dva tri dni na teden, da se sploh da preživeti. Dosti je takih primerov tudi med res vrhunskimi glasbeniki. Težko je ...

Vi imate torej še eno službo?

Imel sem že vse možne jobe ... učim saksofon, delal sem v nekem računalniškem cafeju, kaj še ... delal sem na vratih ... mislim, vse živo ... V bistvu, sploh se ne bi o tem pogovarjal ... Še posebej za saksofonista je težko. Če si pianist ali basist, se je mogoče malo lažje samo z glasbo preživljati.

Je težko najti dobrega založnika? S katero založbo sodelujete?

Še čakam na založnika. Zmeraj so kake možnosti, trenutno se mi ravno nekaj obeta, bom videl, kaj bo, ne bi pa prej nič o tem govoril ... Sicer je težko najti dobrega založnika, ker v dosti pogodbah, ki ti jih nudijo, vzamejo vse avtorske pravice. In če imaš svojo glasbo, potem to ni kul. Če igraš recimo samo jazzovske standarde, potem je okej, pač narediš priredbo in čao. Če pa igraš originalno glasbo, se meni ne zdi prav, da bi se podpisal in s tem izgubil vse avtorske pravice. Zdi se mi, da je promocija ključna, v tem času je to glavno. Dobra založba mora imeti tudi dobro distribucijo. Naklade so sicer precej majhne …

Kje trenutno iščete vplive oziroma navdihe pri ustvarjanju svoje glasbe?

Načeloma na vsakem koraku. V zadnjem letu sem kar precej potoval. Navdih so mi tudi filmi, knjige, recimo Thomas Mann, v zadnjem času so to tudi različni slikarji, hodim v galerije. Pri glasbi pa vse od Stravinskega do Björk, Lesterja Younga, Duka Ellingtona in potem glasbe različnih kultur, glasba iz Kenije. Preveč je, da bi našteval.

Pri nekaterih skladbah ste dodali tudi nekaj sintetiziranih, elektronskih vložkov. Nameravate take pristope uporabljati tudi v prihodnje? In še to, kakšne je sploh vaše mnenje o vključevanju teh dveh načinov izvajanja glasbe?

Mislim, da je to v redu. Če želiš predstaviti neko idejo, in če pri tem lahko uporabiš elektroniko, se mi zdi super, če se le da, če najdeš neko iztočnico, povezavo. Vsi novi eksperimenti se mi zdijo super. Sam sem se s tem ukvarjal že pred leti, zdaj sem se začel pa znova. Imam tudi prijatelje, ki se s tem ukvarjajo, in vidim, kako to oni počnejo. Jaz pa potem naredim na čisto nek drug, svoj način. Začel sem vključevati razne dialoge iz filmov, razne dele govorov.

Kdaj lahko pričakujemo izdajo nove plošče?

V začetku prihodnjega leta, morda februarja. Ne vem še, ali bo izdana v samozaložbi ali kako drugače. Bodo pa na njej moje nove skladbe, nameravam vključiti tudi goste. Pripravljam pa tudi glasbo za album, na katerem bodo vplivi različnih kultur, tudi brazilske.

Kakšne nove projekte načrtujete, s katerim glasbenikom vas bomo še lahko videli igrati oziroma s kom si želite nastopiti?

Rad bi spet nastopil z Abercrombijem. V kratkem naj bi se dobila in bova malo »jammala«. Super izkušnja se mi zdi, da sem nastopil z njim in sva se ujela. Seveda si želim tudi nastopati z velikimi imeni, kot so recimo Jack De Johnettte, Jason Moran, Roy Haynes, McCoy Tyner, Greg Osbi. Bomo videli … Imam še druge variante. Po tej kratki turneji s triom bom nastopil z Johanesom Endersom, znanim nemškim saksofonistom. Načrtujem tudi evropsko turnejo oktobra prihodnje leto.

Kako bi skušali opisati občutek, ko ste na odru s skupino glasbenikov in ste usklajeni, da se toliko poznate, da veste, kaj bo kdo odigral? Koliko se takrat prepustite toku in koliko je še vedno štetja taktov ali pozornega poslušanja?

Pri improvizaciji je najbolj pomembna komunikacija. Posebni občutki pa so bili zame na primer, ko sem nastopil z Johnom Abercrombijem in Reggijem Workamanom. To je bil izziv. Spoznal sem, da za spontane stvari veljajo posebna pravila, katerih se ne da naučiti nikjer drugje kot na odru, z nastopi.

Se kdaj na odru počutite tudi nemočnega, da enostavno ne veste, kaj bi odigrali, kaj storite tedaj?

Včasih se zgodi, da imaš občutek, da je bolje, če nič ne zaigraš … Velikokrat vidim pri velikih mojstrih, da na primer tik pred koncem komada dajo morda namig bobnarju, naj odigra nekaj taktov in potem zabrišejo vse, kar so odigrali do tedaj – začnejo od začetka. To je v bistvu, ko imaš neke take občutke, ko si sam na odru in si rečeš: Takole pa ne smem. In pomisliš, katere tipke bi pritisnil, da bo funkcioniralo. Večinoma se to ne dogaja pogosto. Tukaj so glasbeniki res tako open minded, da to tudi na odru začutiš in v bistvu, kar koli se zgodi, je vse kul. To je, kot če greš z nekom ven in nekdo bo vedno težil, to ti pa ni kul, so pa ljudje, ki so res open minded – tudi kot glasbeniki – in potem je dosti lažje igrati, dogajajo se tudi zelo kreativne stvari. Cel žur v bistvu ... Včasih se pa res zgodi tudi kaj čudnega (v smehu, op. a.), to je pa tudi res. To je life.

Kaj pogrešate v New Yorku? Cviček je verjetno težko dobiti ...

(smeh) … Ma ne, tukaj se včasih dobimo s patrom, spijemo kakšen kozarček, ne (smeh) … Ma, ni nič kaj takega, kar bi pogrešal …

Luka Vodopivec