Metropole, godbe, scene, klubi (2. del)

I hate America*

Pri sestavljanju drobcev glasbenega življenja v mestih ZDA bo tokratna pot južna transverzala. Južna v smislu zgodovinskega in dejanskega geografskega območja deep south, njegovih ločnic ter njegovih sledov v urbanih središčih severa. Godba s pripadajočimi scenami in prostori bo jazz in blues.

Sledovi »Juga« so še vedno travmatični in globoko zaznamujejo ameriški vsakdan ob najbolj nepričakovanih priložnostih, na nenavadnih krajih, ob srečanjih in pogovorih z ljudmi, če se pohajkovalec v teh mestih le potrudi zaviti iz utrjenih in vsepovsod zaznamovanih poti kulturnega porabništva, iz nakupovalnih, muzejskih in kulturno-zabaviščnih četrti teh mest. Drugače povedano, vohljanje za godbami ga včasih napoti na robove inner cities ali kar naravnost vanje, v getoizirana območja mest. Zaradi vidne fiziološke razlike, ki rada prekrije socialne, razredne in kulturne, je njegov korak morda manj prožen. Kot tujec v mestu, kot današnji turist je zamenjal včerajšnjega barbara. Čeprav rade volje prizna, da se v teh četrtih daleč najbolje počuti, predvsem zaradi prijaznih domačinov, ki skušajo reševati in tkati skupnostno življenje v soseskah, kjer je skorajda vse uperjeno proti njim.

Hakeljc je v tem, kako se srečujeta motiv in pojmovanje drug drugega – prišleka, ki je prišel zabit prosti čas z viškom denarja, in domačina, ki je vkopan doma, manj mobilen, kot nam povprečne (ali idealne) Američane radi predstavljajo v filmih in na televiziji. Običajno je gibljivost večine prebivalcev v getu predvsem v tem, da se v zgodnjih jutranjih urah podajo na metro ali na avtobus in se odpeljejo na slabo plačano delo v center mesta. Vtis velikanskih premikov in eksistenčne »prisilne mobilnosti« je zares barvit (če za »ničto« stopnjo barvitosti evropocentrično določimo »belokožca«) in viden na metrojskem ožilju mesta, ko zvečer Američani afriškega pa tudi karibskega, azijskega ali latinskoamerišklega rodu prevladujejo na linijah, ki vodijo na južni konec Chicaga, v newyorški severni Brooklyn ali južni Bronx, na sever Philadelphie ali Washingtona DC, odhajajo z dela domov. Metropola »nevidne« s svojim medijskim in arhitekturnim bliščem skriva v kuhinjah restavracij, v telefonskih centralah, na gradbiščih, v čistilnih servisih.

Ne, to ni želeni pobeg, ki pomeni socialno mobilnost. Je eden razlogov, zakaj so v črnski kulturi vedno tako cenili svoje glasbenike, pisateljice, pesnike, intelektualke, tudi poslovneže, saj so lahko svobodneje uhajali ven v širni svet in se vračali slavni z izkušnjami in pripovedmi, kako njihovo umetnost cenijo v svetu, ki ni nujno »Amerika«. Lokalni črnski glasbeniki iz Montgomeryja v Alabami, Memphisa in tudi Chicaga odkrito povedo, da si želijo ravno zato nastopiti v Evropi. To še ne pomeni, da jo idealizirajo. Kar nekaj jazzovskih glasbenikov, povezanih v širše regionalne klubske scene in mreže, je izrazilo željo po spoznavanju drugih koncev sveta; ne toliko Afrike, kakor bi sprva pomislili ob močnem afrocentrizmu v afroameriški kulturni politiki, marveč predvsem Karibov s Kubo na čelu in Brazilije. Prvi navedeni razlog so bile mikavne glasbene oblike teh prostorov, toda vseboval je nekaj več, namreč željo po srečanju s predeli novega sveta, kjer ni veljalo institucionalizirano ideološko »pravilo ene kaplje (afriške) krvi«, ki je ekscesno zaznamovalo Združene države Amerike in opredelilo razmerja gospostva. ZDA niso vsa Amerika. Skoz znano reklo, da globalno mesto New York ni ameriško mesto, je svoje komplementarno videnje »Amerike« opisal znameniti Američan, Brazilec: »Knjigo sem napisal tudi zaradi New Yorka. Je nenavadno mesto. Številni Newyorčani pravijo, da nima zveze z Združenimi državami, da je svetovno mesto, kar najbolj različno od značilnega ameriškega mesta in bližje velikim mestom drugod po svetu. Pa vendar vsi vedo, da so takšno mesto lahko ustvarile le ZDA. Presenetljivo lagodno sem se znašel v njem, kar nisem nikdar občutil v Angliji, niti v kontinetalni Evropi, celo v njenih italijanskih in iberijskih predelih ne. Takoj sem spoznal, zakaj: bil sem – tako kot v Riu ali Sao Paolu, v Salvadorju ali Santo Amaru – na ameriških tleh. … New York, svetovna prestolnica in obenem zame tako intimen kraj, me je navsezadnje vsaj prepričal o obstoju zunanjega sveta in me sprostil pri izmenjavi besed s prebivalci sveta. New York, blišč ameriškega Imperija, je tudi puščica, uperjena v prihodnost. Zagotovili si jo bomo le tako, da jo bomo vzeli v svoje roke. « (Caetano Veloso, Tropical Truth, 2002.)

Veloso namiguje na neizbežno realnost mestizacije (»mešanja« – izpeljanka iz španskega mestizo prvotno označuje »mešanca« med Špancem in Indijancem) New Yorka na vseh življenjskih ravneh, ko med hojo v kanjonih nebotičnikov Manhattana njegovo ime izgovarja po portugalsko in si hudomušno brunda »manjata«, ki ga spominja na melodije besed amazonskih Indijancev.S kančkom zgodovinske ironije nas lahko ob današnji povezavi med Manhattanom in kitajskim državnim kapitalizmom zabava misel na prve plovbe navzgor po reki ob polotoku Manahata, kjer so Holandci s kapitanom Hudsonom leta 1609 iskali severozahodni vodni prehod do – Kitajske.

Novi Amsterdam se je tako kot večina mest v kolonialni Ameriki moral izviti iz divjine in se je počasi povezoval z drugimi mesti prek velikanskega praznega prostora. Kakor razčlenjuje veliki francoski zgodovinar Fernand Braudel, ni mesta brez obvezne delitve dela in ni vsaj malo razvitejše delitve dela brez mesta, ni mesta brez trga in brez hkratne varovalne in zatiralne oblasti. Če se oblast razteza tudi zunaj mesta, dobi mesto dodatno razsežnost. Brez mest ni odprtosti v svet in ni menjave z daljnimi kraji.

Vsa mesta obvezno govorijo isto temeljno govorico: nikoli pretrgan dvogovor s podeželjem, neogibno potrebna oskrba z ljudmi; mestna zadržana vzvišenost, želja, da se ločijo od drugih; obvezni položaj v središču mreže bolj ali manj oddaljenih povezav; razmerje do predmestij in drugih mest. Ni namreč mesta brez spremstva drugih mest. Ena so gospodarji, druga služabniki ali celo sužnji. (F. Braudel, Materialna civilizacija: Strukture vsakdanjega življenja, 1988.)

Nekatera med njimi so glasbene metropole, druga niso, nekatera so bila, druga šele postajajo. Glasbenikova pot vedno vodi in največkrat zastaja v napredovanju proti metropoli, kjer mu razvejena delitev dela in trg omogočata, da bo delal – igral in ustvarjal – za druge takrat, ko preživljajo prosti čas. Če dobro premislimo, in za to ne manjka zgodovinskih dokazov, so bile črnske godbe v ZDA, začenši s kmetovalskim jugom, urbane in predvsem moderne godbe, kar velja tudi za (folk) blues. Navkljub romantiziranim predstavam folkijev. Jazz je bil od začetkov urbani pojav, ki se je hkrati oblikoval v več mestih ZDA na različne slogovne načine.

Ameriški tretji svet

V mestih ZDA je življenje večine črnske populacije določal geto kot glavni mehanizem etnične-rasne dominacije. Princip »integracije« v ameriško družbo je bil sprejet le na videz. Z izbruhom ekonomske krize sredi sedemdesetih in prehodom urbane industrijske ekonomije v predmestno, storitveno ekonomijo in s pritiskom migrantskih skupin iz Mehike, Karibov in Azije je velik del delovne sile v črnskih pasovih severnih prestolnic in južnih mestih postal odveč. Z njimi se je dajal za nestalne in slabo plačane službe.

Z množično selitvijo belega in dela črnskega srednjega razreda v predmestja, s krčenjem sredstev za ostanke socialne države in tistih socialnih programov, od katerih je bilo odvisno kolektivno napredovanje, se je stopnjevala degradacija življenja v inner cities. S hitro rastjo neformalne ekonomije, še posebej z nelegalnim razpečevanjem in prodajo droge, se je še poglobila. Vendar so številna gospodinjstva pravzaprav preživela s pomočjo preprodaje drog, ki je kraljevala v opustelih industrijskih zgradbah, nenaseljenih hišah. Značilna izjava za časa reaganomike je iz Newsweeka (1985), ki je »epidemijo cracka in z njo povezanega kriminala« označil »za avtentično nacionalno krizo, ki je primerljiva z gibanjem za državljanske pravice, vietnamsko vojno in afero Watergate«. Če je »boj za preživetje« postal vsakdanjik črnskega najstnika in soseske, je še hujši udarec prinesla vsenacionalna medijsko orkestrirana panika in deklarirana »vojna proti drogam« s kriminalizacijo in množičnim zapiranjem črnske in latinske moške populacije. Razširjena rasistična stereotipa za pripadnika črnskega »podrazreda«, ki ju že dvajset let širijo neoliberalni mediji in politika, sta »lena črnska mati na socialni podpori in mladi urbani črnski nasilnik na drogi«. Nastaja novi institucionalni zaporniško-industrijski kompleks, oblikujejo se strukturne in dobičkonosne povezave med korporativnim biznisom in vlado ter vojaško industrijo in sistemom kaznovalne politike. Zasebne korporacije pridobivajo pogodbe za izgradnjo zaporov in zaporniške storitve, izkoriščajo zaporniško delo. Vendar tudi zaostale podeželske skupnosti svoje razvojne strategije snujejo s pomočjo izgradnje zaporov, s čimer slabijo črnski in latinski volilni glasovi in krepijo konservativni volilni blok. Novi institucionalni kompleks tako sestavljajo ostanki temnega geta in zaporniškega sistema. Brez teh zunajglasbenih dejavnikov težko razumemo oblikovanje hip hop kulture in njene preobrazbe, tudi v njeni skomercializirani različici na glasbenih televizijah.

Delež črnske populacije v mestih – od Philadelphie, Washingtona, Memphisa do Detroita, ki je najbolj rasno segregerirano mesto v ZDA – se giblje med 43 in 80 odstotki. V New Yorku in Chicagu je manjši, 27- in 36-odstotni, toda zato je črnsko prebivalstvo toliko bolj številčnejše zaradi velikosti obeh velemest. Vse našteto so lani ob orkanu Katrina naplavile »porekonstrukcijske« visoke vode na ameriškem Jugu, v mestu New Orleans. V metropolah poteka boj za osvojitev ali ohranitev prostora. V imenu razvoja mesta in njegovega priklopa na globalne gospodarske tokove so učinki urbane prenove, kulturnega porabništva, krepitve vloge turizma vseh vrst ter nanj vezanega ohranjanja kulturne dediščine tudi izrivanje in marginalizacija revnih mestnih populacij. Na vprašanje, kam se iz četrti, kjer naraščajo cene zemljišč in stanovanj, seli populacija najemnikov z nizkimi prihodki, zgovorni urbani sociolog, ki v Washingtonu DC pozna vsa zgodovinska prizorišča, dinamiko socialnega in kulturnega življenja v njih, zbegano skomigne z rameni in obmolkne. Na severu ameriškega glavnega mesta se je območja najrevnejših črnskih getov vzhodno od rasne razmejitvene črte, velikega parka Rock Creek, prijel naziv Golden Coast. Dobrodošli v 17. stoletju na Zlati obali (današnja Gana), rezervoarju suženjske delovne sile.

Washington DC, HR-57

HR-57 je privlačen, prijeten jazzovski klub v črnski četrti Washingtona, Shaw, severno od zveznega, administrativnega, poslovnega in nacionalnega spominskega središča mesta, ki je dobesedno obteženo z aktualno politiko in pompoznim razkazovanjem zgodovine. HR-57 je »neprofitni glasbeni in kulturni center za ohranjanje jazza in bluesa«, ki je odvisen od donacij njegovih članov in podpornikov ter obiska. Kratica označuje številko resolucije ameriškega kongresa iz leta 1987 o jazzu, ki je jazz opredelila kot »redko in vredno ameriško bogastvo, ki mu moramo posvetiti vso pozornost in nuditi podporo, da ga bomo ohranili, razumeli in razširjali«. (Za zafrkjivo primerjavo, teži te kongresne resolucije bi pri nas ustrezala resolucija slovenskega parlamenta o panku ali vsaj o obrobnih godbah.) Takšna resolucija na najvišji nacionalni ravni morda na prvi pogled zveni kot pretiravanje in celo kot državni intervencionizem, vendar ne v ameriškem kontekstu. Pomeni priznanje izjemnega doneska marginalizirane, manjšinske, večidel črnske kulture k ameriški in svetovni kulturi 20. stoletja. Klub za kakšnih 200 ljudi se nekako prebija. Osebje načrtuje poseben tonski studio za glasbene talente, bogati arhiv jazza in bluesa, ki bi ga rad odprl za javnost. Od začetkov organizira koncerte, glasbene delavnice, razstave in vztraja pri rednih tedenskih jam sessions, kjer se mladi talenti kalijo ob izkušenih. V klubu je nekaj let glasbenike poučeval bopovski trobentar Michael Thomas, ki se uveljavlja na regionalni sceni, razpeti med Washingotom in Baltimorom (zvezna država Maryland). S kvintetom je nekajkrat gostoval v bolj zvenečih newyorških klubih. Vsi člani kvinteta so v Washington prišli od drugod. Na jam sessions z njimi v sodelovalnem in tekmovalnem vzdušju zaigra mladi kubanski priseljenec Luis Fafe z izjemno atako na altsaksofonu ali pa vase potegnjeni ruski pihalec, ki plete nekonvencionalne melodije. Odstopajo od običajnih bopovskih linij, ki jih do potankosti obvladujejo ameriški glasbeniki. Thomas je veder in zvedav glasbenik. Tudi tretji album kvinteta It is what it is je izdal pri lastni založbi Jazhead, kar je edini način za izdajanje glasbe in opozarjanje nase na majhnem in zasičenem trgu osrednjega toka jazza z bopovsko osnovo.

Del živahne klubske mreže v Washingtonu je v četrti Shaw in še posebej ob revitalizirani zabaviščni »cesti U«, ki je bila v času razcveta pred II. svetovno vojno intelektualno in umetniško središče črnske skupnosti celo pred newyorškim Harlemom in chicaškim Bronzevillom, z Dukom Ellingtonom, pesnikom Langstonom Hughesom in piscem Alainom Lockom na čelu, tudi z vplivno podporo zgodovinske črnske univerze Howard. V istem okrožju je tudi najbolj »vroč« jazzovski klub Twins Jazz, ki sta ga pred dvajsetimi leti osnovali sestri dvojčici iz Etiopije. Z zares zglednim programom lokalnih in gostujočih glasbenikov se razglaša za »dom avantgardnih ustvarjalcev, manjših legend in najboljših na lokalni sceni«. V obnovo četrti vlagajo tudi črnski poslovneži. Po dolgih letih propadanja so obnovili in odprli sloviti glasbeni klub Caverns (danes Bohemian Caverns), ki je bil v petdesetih letih ugledno koncertno prizorišče za najimenitnejše, od Ellingtona do Armstronga. Zahodneje, v pisano razgibani in predvsem »počiščeni« latinsko-karibski-afriški četrti Adams Morgan, ki postaja nekakšen washingtonski Greenwich Village, je niz manjših špelunk z živo godbo, od jazza, reggaeja, RandB-ja, salse do afriškega popa. Med njimi v »prvem zahodnoafriškem lokalu Bukom Café« zvečer dajejo godbo predvsem lokalni reggae bendi številnih Karibčanov in Afričanov.

Opozoriti velja še na neprofitno združenje Transparent Productions, ki je pred leti organiziralo niz koncertov improvizirane godbe in avantgardnega jazza ter v sodelovanju z združenjem Arts for Art basista Williama Parkerja celo gostila newyorški festival Vision, česar v pretežno glasbenem tradicionalističnem mestu ni bilo. Neprofitna skupina petih jazzovskih kritikov in zanesenjakov, med njimi je bil Larry Appelbaum z glasbenega oddelka Kongresne knjižnice, je od leta 1997 do 2003 za koncerte novačila različna prizorišča, od univezitetnih dvoran do komercialnih klubov in v mesto pripeljala imena iz Chicaga, New Yorka, Evrope in Japonske. Washington DC (še posebej z Baltimorom) je regionalna metropola z razgibanim glasbenim življenjem, konec koncev je dalo tudi Fugazi in Bad Brains, toda dajejo ga tegobe prestolnice; zareza med togim življenjskim slogom upravno-administrativnih uslužbencev in tistim večine meščanov drugega reda, med gmoto nacionalnih institucij in združb neformalnega reda je prevelika.

Memphis, Beale Street Blues

Če Washington leži na ločnici med Jugom in Severom, ob reki Potomac, ki jo je s svojega posestva in posestva Mount Vernon v Virginii gledal prvi predsednik ZDA, George Washington, ima Memphis vse značilnosti resnične južnjaške metropole ob največjem ameriškem veletoku, Misisipiju. V resnici Memphis pušča vtis ravno takšnega dolgočasja in praznine, kakor ju je naslikal Jim Jarmush v filmu Mystery Train (1989). Toda v primerjavi z Little Rockom (Clintonovo glavno mesto Arkansasa) ali povsem opustelo lupino središča Montgomeryja v Alabami s samevajočim muzejem slavnega domačina, country pevca Hanka Williamsa, je živahno mesto.

Memphis ima predvsem značaj nekdanje ameriške glasbene metropole, ki je v različnih obdobjih zares krojila zgodovino ameriške in svetovne godbe. Danes se na vse pretege trudi, da bi prek svojih herojev in zgodovinskih prizorišč ohranil spomin na izgubljeni status. Je mesto ameriške različice culture and heritage turizma, ki postaja močna gospodarska panoga. Ne čudi, da ji je glavni zagon in zgled dala posebna različica »verskega turizma«, prava kulturna obsesija romarjev v Elvisov Graceland. Južnjaška »hiša cvetja«, sveti neoklasicistični dom duhov, tempelj pripadnikov sekte svetega Elvisa je mešanica kiča, korporativnega biznisa, southern religion, najstniške idolatrije, ameriškega sna in blasfemičnih tonov rokenrola.

Memphis – mar že njegovo ime ne izdaja zamišljene mitske povezave in nekdaj dejanskega središča »faraonske civilizacije ob Misisipiju« – je bil predvsem center južnega bombažnega kraljestva, ki si je umišljalo, da je reinkarnacija brezčasnega, naravnega in klasičnega antičnega reda; mesto plantažniškega razreda in bogatih trgovev z bombažem in lesom ter črnske delovne sile. Za New Orleansom je kmalu postal najpomembnejše trgovsko središče in rečno pristanišče. Danes je največje ameriško transportno letališče družbe FedEx. Memphis je bil rojstni kraj Ku Klux Klana, a tudi uporniški kraj političnega boja za državljanske pravice, kjer so leta 1968 ubili Martina Lutherja Kinga, ravno ko je spoznaval, da življenjski problemi črnske populacije v severnih mestih niso bili enaki kot na kmetijskem Jugu. Danes so slavna zgodovinska prizorišča in turistične točke muzeji glasbenih prevratov, ki so se nizali v Memphisu. Takšen je legendarni studio Sun Sama Phillipsa, na novo odprt Staxov muzej ameriškega soula v prostorih založbe in studia Stax, muzej rock'n'soula, ki so ga ustanovili s podporo častitljive Smithsonian Institution. A kraj, ki združuje »preteklost s sedanjostjo« in daje godbe, je povsem revitalizirana Beale Street. Nekdanje črnsko kulturno in zabaviščno središče Memphisa s klubi in restavracijami je bilo glasbeni epicenter kreativnih črnskih godb od zgodnjih dvajsetih do štiridesetih let. V preteklih letih so ga začeli prenavljati in iz njega po zgledu neworleanške Bourbon Street ponovno naredili bluesovsko ulico, kjer so na obeh straneh drug ob drugem razporejeni klubi, lokali z živo godbo, restavracije southern food, med njimi je klub B. B. Kinga z bolj prefinjenim programom. Ulica, po kateri je zaslovel memphiški blues, je bil dom črnskega skladatelja W. C. Handyja. Svoje dni so mu postavili spomenik, pa kasneje pred njega postavili javno stranišče. Po vidnem propadanju v šestdesetih letih se je na pobudo lokalnih poslovnežev in mesta v zadnjih petnajstih letih prelevila v zabaviščni komercialni bluesovski park, kjer lokalni bendi igrajo downhome blues, pomešan z različicami zgodnjega rokenrola. Tam gostujejo tudi najslavnejša še živeča imena bluesa. Logika je povsem komercialna, starejši in mlajši bluesovci igrajo za bagatelo. Lastniki klubov jim milostno dovolijo nastaviti klobuk. Kulturni turisti so radodarni.

Na ameriškem jugu se je tako kot na severu še vedno najbolje izbirčno podati v kakšno od bolj skritih špelunk na rob mesta, kjer ob vikendih dajejo živo godbo, kjer se juke joint strese in zacvrči. Tako sijajen jazzovski glasbenik iz Montgomeryja, ki sicer najraje igra svojo avtorsko godbo v jazzovskih klubih, tjakaj pride odigrat za 100 dolarjev z najetim bendom amaterjev. Skupaj se prelevijo v povsem funkcionalen džuboks in iz rokava 4 ure po želji stresajo komade Marvina Gaya, Princa, B. B. Kinga vse do hiphopovskega The Message. Vmes pade tudi kakšen počasen bluesovski štikelc. Pomešajo se časi in prostori, običajna špelunka postane metropola, tam se tkejo socialne in glasbene vezi.

Ičo Vidmar

* (Tim Hodgkinson, ansambel The Work, 1980)