Nova muzika v Srbiji 2006

Ring Ring in Kanjiža, »jugovzhodni« utrdbi

Festivalska vnema je neumorna, večna. Zdi se, kakor da se gredo festivali nekakšno radoživo ideologijo. Med njimi so tisti, ki se ubadajo s tako imenovano novo muziko, »prireditve posebnega pomena«.

Toda celo mentalno odprti zagrebški Bienale sodobne glasbe, vzemimo blizek zgled, je bil naravnavan tako, da je tudi v svojih zlatih letih – natančneje: od šestdesetih let tja do razformiranja SFRJ – vsakršno improvizacijo, happening, vsako dogajanje zunaj »koncertantne forme« podajal kot muzični »teater«, kot eksces, čudaški dogodek, ki ga je kazalo kot takšnega tudi promovirati. Na lepem ni bilo pri takem dogodku nič več navadnega za navadno poslušalstvo. Šlo je za nekaj, kar baje presega muzike in njihov bazični smisel.

Festivali nove muzike, pri katerih je nosilna konceptualna shema svobodno improvizirana godba in ne mit o »veliki zapisani kompoziciji«, pa so zmerom šarmantni prav zaradi svoje navadnosti: še v občila pričujočega tipa zaidejo kaj redko. A stvar ni preprosta, zakaj tudi opevano frajgajstovska srečevanja improvizatorjev, improvizatork se velikokrat delijo po »žanrih«, tudi pri njih, čeprav največkrat prikrito, nezavedno, a vendarle deluje znana muzična inercija, po kateri se »žanri« in njihov odjem cepijo v nedogled – zato so nekateri festivali improviziranih godb bolj jazzy, drugi bolj »evropski«, tretji spet ne prenesejo elektrofonije, četrti izključujejo rokerski tip improvizacije, zapažamo klasične, najdemo spet take, ki vedno znova favorizirajo eno in isto skupino muzikov, ta pa potem skoz leta tvori nove zasedbe, v katerih se menjava enak ali vsaj slogovno podoben prijateljski personal. Poznamo navsezadnje konceptualne, na prostor, celo na založbe vezane prireditve.

Spodbudno in danes prav redko je, spoznati festival nove muzike, ki presega ome(n)jeno stanje stvari in skoz navidez nekonceptualno ponudbo pravzaprav šele zrine tisti koncept, ki je vsajen v samo naravo nove muzike: ne pozna (samo)cenzure. Takšen je beograjski Ring Ring, »prireditev posebnega pomena«, kjer se muzike, glasbe, godbe podajajo kot čisto navadno gradivo v navadnem okolju za navadne ljudi. Letos je Ring Ring v starem judovskem kinematografu Rex na Jevrejski ulici (četrt Dorćol) ponudil v petih večerih (med 12. in 16. majem) enajst koncertov. Tudi priredili so ga enajstič; nastal je globoko v miloševićevski temini in je, preverjeno, eden izmed najuspešnejših glasbenih projektov, kar jih je v »jugovzhodni Evropi« spočela finančna pomoč Zavoda za odprto družbo (Soroseva fundacija), nadaljevala in še nadaljuje pa dobra volja bolj ali manj glasbeno zavednih kulturnih centrov iz tujine. Ves čas ga, kot je pri tem občestvu v trdni navadi, selektivno vodi en sam človek, Bojan Djordjević, širši javnosti znan prejkone iz ozadja, saj je menedžer Borisa Kovača in Orkestra Bobana in Marka Markovića. Slednja zasedba, ki redno nastopa tudi v Ljubljani, je v koprodukciji založb Piranha in B92 pred kratkim izdala nov CD-album Promise.

Podpisani, ki je po svetu spoznal že kar nekaj sorodnih fešt, je takoj opazil ključno posebnost. »Na zahodu« je v publiki med mlajšimi, v Beogradu med starejšimi. Razloga seveda ne gre mistificirati, pa vendarle si zasluži nekaj pojasnila. V okolju, ki z improvizacijo in nasploh z novo muziko (z izjemo festivala Bemus, sporadične sodobne komorne ponudbe, rokovskega novega vala in občasnih radikalnih jazzovskih gostovanj) nikakor ni raslo gor od srede 60. let XX. stoletja, ko se je ta razmahnila, se pač ni mogel razviti generacijski sindrom, kjer se na marsikaterem od specializiranih festivalov občinstvo danes stara družno z muziki »prve generacije«. Beograjska mladež je zelo očitno zvedava in lačna nove muzike; ni zmrdovanja, snobizma, ni običajnega zbiranja za šankom, ni nikakršnega čebljanja med igro, a je kljub temu vse sproščeno. Na Ring Ringu smo imeli tako rekoč klasično komornoglasbeno ozračje, združeno s pristno čuječnostjo. To pa je redkost. Iz popolne zbranosti je na ustreznih mestih nastajalo evforično, celo navijaško odobravanje. Dozdevalo se je, ko da se je tistim 200 ljudem, ki so večer za večerom napolnjevali Rex (precej jih je zmerom tudi stalo), razkrival nov svet; kakor da je mladim od nekod – le od kod? – jasno, za kaj gre v glasbi. Kratko malo sledili so, poslušali tudi nič kaj lahko snov. Temu primerni so bili odrski impulzi. Prejeli smo same dostojne špile in nekaj prav finih. In še: Ring Ring je letos organizacijsko uspešno zvozilo samo pet (5) do konca angažiranih ljudi.

S celovečernim sporedom del Philipa Glassa se je predstavila novosadska pianistka Branka Parlić. Od interpretov »nove klasike« smo spoznali še imenitnega italijanskega kontrabasista Stefana Scodanibbia (posebej zanj je muziko svojčas spisal tudi Vinko Globokar): nekdanji Nonojev, Xenakisov in Cageov protežiranec ter sodelavec Terryja Rileyja se je predstavil s svojo lastno, težavno enourno kompozicijo. Med jazzovsko usmerjenimi improvizatorji je v Rexu v dveh triih svoj garaški šarm pokazal trenutno eden najboljših evropskih basistov, naš nedavni znanec Wilbert de Joode. Benda: Braam/de Joode/Vatcher in Gratkowski/Kaufmann/de Joode. Mimogrede: z nemškim pihalcem Frankom Gratkowskim je RTS opravila polurni intervju, medtem ko dvomimo, da ga pri nas kdo iz medijskih logov sploh pozna ... Ne prav enostavna Avstrijca Helge HinterregerinFranz Hautzinger sta na zahtevo publike izvedla kar tri (!) dodatke, madžarski Agoston Quartet pa je nova banda, ki jo je osnoval saksofonist pri nas dobro znane škvadre Kampec Dolores. V finalu programa so – kot že tolikokrat – s svojim preseganjem vsega umetno razslojenega sveta glasb zažgali brezkompromisni švicarski veterani Hans Koch,Martin Schutz in Freddy Studer (hardcore chamber music). Močno opevani No-Neck Blues Band iz Harlema žal pomeni davek new age »alternativam«: brez materialnih pretenzij, a tudi s praznim preludiranjem in nablefirano tako kvazihipijaško kot kvaziklošarsko pozo.

Prejeli smo tudi dva bisera, kar je povsem dovolj za en festival. Črnogorska pevka Svetlana Spajićje najprej kazala video s posnetki častitljivega starca, ki jo je učil, kako natanko izvajati dramatično-patetične srhljivke iz patriarhalnega sveta, zatem pa še izvajala solo – kot se je naučila, in kot se šika. Konstruktor in trobentar Pierre Bastien pa je s sodelavcema, gramofonom in mehaničnim orkestrom, v katerem smo nahajali tudi nekakšen klavirski roštilj (vse skupaj povečano v nazorno podobo na platnu), zmojstril subtilno suito Musique cyrilique. V nedeljo, 21. maja, je »Ring Ring na bis« v Kolarcu sklenil večni nepredvidljivež – zdaj mahnjen na poskok, zdaj povsem ležeren – in festivalska ikona Lajko Felix.

Kulturno življenje v Kanjiži (Magyarkanizsa) ob reki Tisi na severovzhodu Vojvodine, le streljaj od srbsko-madžarsko-romunske trimeje, se – kot je v navadi še marsikje – širi k izvrstni prehrani, opojem, sproščenemu druženju in terapiji v bližnjih zdravilnih vodah, toda stvar je veliko pomembnejša. Prireditev Jazz, improvizirana glasba (letos med 14. in 16. septembrom je bila dvanajsta) ima svoje domovanje v Domu umetnosti. Tipičen jugoslovanski dom kulture, zgrajen tam sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja, ima dovolj velik oder, toplo dvorano za kakih 500 ljudi (Kanjiža z okoliškimi vasmi ima dobrih 10.000 prebivalcev), diskreten, poceni šank in preprost ljudski prostor za komunikacijo »med enakimi«. Od številnih drugih, večidel propadlih ali sprivatiziranih domov podobnega tipa, pa kanjiškega ločuje nenehna aktivnost »širšega družbenega pomena« – ta se z ene strani res zdi »kakor od včasih«, z druge pa sili naprej in je nenehno moderna, strogo selektivna. Duša programa »vzgojno-kulturne ustanove« CNESA je oseba, ki spominja na starega, dobrega kulturnega animatorja, s tem razločkom, da ponuja le najboljše: nenehne izzive. Jazzovski promotor Zoltán Bicskei je obenem tudi splošen programski vodja doma in tudi produkcijski sodelavec svojega proslavljenega rojaka, plesalca in koreografa Josefa Nadja (József Nagy). In slednji prav zdaj postavlja v domačem kraju še en oder. Videti v teh kulturno osiromašenih časih dinamiko, v kateri se del kompleksa ruši, tik zraven se pospešeno gradi nova, prelepa Nadjeva dvorana, vmes pa nemoteno teče program, festival, pomeni čisto srečo; neoviran dih; neomajen zgled. In zveze, ki jih ima po svetu Josef Nadj, vsake toliko popeljejo tja v njegovo odmaknjeno Kanjižo ključne kreativne osebe, neverjeten zbor, ki se ga ne bi sramovalo nobeno velemesto. Od predavanj, projekcij in tečajev do raznih nastopov, ne le plesnih. Vseh zvrsti, vseh umetnostnih praktik in teorije. Človek bi kar ne verjel, da je to res. Občinstvo iz majhnega, lenobnega panonskega kraja pa temu pretanjenemu izboru kar zvedavo sledi in sledi ...

Najmočnejšo, nepozabno lekcijo na letošnjem festivalu jazza je dal Dave Burrell. Pianist je igral zdržema dve uri in pol in dobesedno zgrabil letošnji moto »pozabljene vrednote«. Izvajal je same tako imenovane standarde, tokrat nič svojega, toda zvenelo je kakor iz prve roke: klasično in »avant« obenem. Zgodovina ameriških muzik se je podajala s »pravimi« metričnimi poudarki, v ustreznih tempih, brez olepšav, interpretacijskih fines, surovo in z neprikrito emocijo. Burrell igra klavir »po starem«, njegov udarec je osvobojen zahodnih tehničnih zapovedi, njegova leva roka je roka vztrajnosti delavca-marginalca, njegov pristop nam skoz nonšalantno spoštovanje zgodovine takoj pokaže, da so Jelly Roll Morton, vzemimo, Thelonious Monk, Abdullah Ibrahim in Cecil Taylor iz iste branže, del iste pretenzije, istega humorja, iste bolečine. Sto let se na koncertu plete v en sam komad, čigar arhivski bard je prav Burrell. Saj ni bilo lahko v Kanjiži. Mnogi so kondicijsko obupali že na začetku, kajti pianist je šel v gradivo krvavo zares in podal 50-minutno strukturno srhljivo konsistentno improvizacijo na September Song Kurta Weilla. Potem pa je kar letelo. Morton, Professor Longhair, Ellington, Strayhorn, napol pozabljeni bluesi, Berlin, Rodgers/Hammerstein, kar hočete ... Burrell prezentira vsak štiklc na življenje in smrt, kakor da je edini, kakor da je bil spisan včeraj, in kakor da je bila kompozicija postorjena posebej za vas. V klasiki smo imeli nekaj podobno svežega in predanega v osebi Glenna Goulda. Komentarji so bili umirjeni, a brutalni fakti, podajal jih je mož, ki si je svojčas delil stanovanje z Ello Fitzgerald, govoril jih je pianist-kronist, ki mu je leta 1976 na rokah za rakom umiral Coltranov basist Jimmy Garrison; nekdo, ki ve, za kaj gre v muzikah. Jazz skoz Burrella navsezadnje deluje kot nekaj najpomembnejšega, pa hkrati najnavadnejšega na svetu.

Kanjiža seveda zmerom rada predstavlja bogato razvejeno madžarsko jazzovsko sceno. Med »etnologi« smo letos v Ljubljani spoznali Mihályja Drescha, tam pa je s kvintetom iz bogate lokalne dediščine mojstrsko črpal njegov soimenjak, pihalec Bórbely. Vedno zanimivejši je violist in skladatelj iz Vojvodine Szilárd Mezei (bil letos tudi v Cerknem) – novi varovanec londonske založbe Leo; topot s triom. Na glinene inštrumente kiparja Pétra Ózsvárja je s klapo igral Árpád Bakos. Klasični koncert z godali iz Romunije in gostoma iz Izraela je izvedel ameriški »emigrant« v Romuniji, virtuozni vibrafonist Eldad Tarmu. Dostojen, le malce preplašen free nastop je podal zagrebški kvartet GAP. Žal je bil okrnjen »francoski« večer: najprej je s svojo ropotijo in piščalmi med Provanso in Afriko lebdel duhoviti trubadur Michel Montanaro. Naš znanec Akosh S. in Gildas Etevenard sta na kakih desetih glasbilih zastavila hudo resno zvočno raziskavo, obolelega pianista Siggyja Kesslerja – ki bi bil kajpak (generacijsko, kadrovsko) ustrezna paralela Burrellovemu arhivu – pa je rešil njegov strastni basist Jean-Pierre Arnaud. K sebi je vzel dva člana iz tria Viktorja Tótha. Slednji, vsestransko uporabni altist, je skrbel tudi za nočne jam-sessione, ki pa v Kanjiži nikakor niso bili samo to, torej golo preludiranje in »merjenje trenutnih moči« v ozadju, pač pa pravi špili, med katerimi se je utrnila prenekatera svetla minuta. Prijetna, dobro vzgojena lokalna scena je zbrano spremljala čisto vse od začetka do konca.

Miha Zadnikar