Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Metka Sulič

Luka Šulić

Nadarjeni mladenič

2. oktobra je 19-letni violončelist Luka Šulić iz Maribora na tekmovanju Zveze evropskih radijskih postaj (EBU) v Bratislavi dosegel prvo mesto in osvojil naslov Mladi talent leta 2007 (New Talent Competition 2007).

Ne samo, da je bil s petnajstimi leti sprejet na zagrebško glasbeno akademijo v razred profesorja Valterja Dešpalja kot posebno nadarjen glasbenik in postal eden najmlajših študentov v zgodovini omenjene akademije, tam je letos tudi z odliko diplomiral. Prejel je že številne nagrade na tekmovanjih doma in v tujini, nedvomno je ena izmed pomembnejših uvrstitev med lavreate 5. mednarodnega tekmovanja Čajkovski za mlade glasbenike v Kurašikiju na Japonskem leta 2003. Kot solist je nastopal v številnih evropskih mestih in gostoval z Ruskim simfoničnim orkestrom, z orkestrom Slovenske filharmonije, Mariborskimi filharmoniki, Zagrebškimi solisti, Varaždinskim komornim orkestrom, Dubrovniškim simfoničnim orkestrom in simfoničnim orkestrom Adademije za glasbo v Zagrebu. Sproščeno in nasmejano ter s pravo mero zdravega humorja Luka Šulić razmišlja in vstopa v svet glasbe, ki je danes za mlade glasbenike vse prej kot z rožicami posejan.

Najprej čestitam za uspeh. Si pričakoval uvrstitev v finale na tekmovanju EBU v Bratislavi?

Hvala! Na to tekmovanje sem odšel bolj sproščen kot ponavadi, zato moja pričakovanja tudi niso bila preveč visoka. Na tekmovanju so sodelovali glasbeniki, ki imajo za seboj veliko več izkušenj kot jaz in so tudi starejši od mene, vendar sem po tem, ko sem jih slišal igrati, potiho pričakoval finale. Nikoli pa seveda ne veš, kako se bo žirija odločila.

Čemu pripisuješ svoj uspeh? Lahko poveš recept za nadebudne mlade glasbenike?

Trdo delo, talent, starši, ki te podpirajo, dobri profesorji in seveda nekaj sreče. Edini recept je delo. Redkokdaj je dovolj le talent. Treba je veliko žrtvovati, predvsem čas. Zelo je pomembno tudi okolje, v katerem se giblješ, to ti pomaga, da prehitro ne obupaš. Sam prihajam iz glasbene družine, tako da sem se glasbe privajal že od malih nog in se naučil z njo živeti.

Od osmih tekmovalcev so bili kar štirje violončelisti. Je bila konkurenca močna? Kateri izvajalec je bil tebi osebno najbolj všeč?

Konkurenca je na takšnem tekmovanju vedno močna. Vseh izvajalcev nisem uspel slišati zaradi časovne stiske, sem pa slišal kar nekaj zanimivih izvedb. Ponavadi se na tekmovanju ukvarjaš samo s seboj in s svojim programom, tako da se redko zgodi, da bi se ti kdo močno vtisnil v spomin.

Dosegel si prvo mesto poleg dveh švicarskih tekmovalcev, čembalista Vitala Juliana Freya in violončelistke Anite Leuzinger. Združenje EBU te je razglasilo za Nov talent leta 2007. Kaj prinaša ta naziv?

Zame je najpomembnejše to, da me je ob prenosu finala poslušalo okoli 4 milijone ljudi. Kot zmagovalec tekmovanja sem dobil tudi dva koncerta s Slovaško filharmonijo v sezoni 2007/2008 ter nekaj koncertov doma. Za zmago na tekmovanju sem prejel tudi denarno nagrado.

Zakaj se je tekmovanje odvijalo prav v Bratislavi in ne v kateri drugi članici zveze EBU? Kje se bo odvijalo prihodnje leto? Se ga boš ponovno udeležil?

European Broadcasting Union tekmovanje že nekaj let organizira v Bratislavi. Ne vem točno zakaj, verjetno organizatorjem tam ugaja zaradi dobrih pogojev. Za drugo leto še ne poznam lokacije omenjenega tekmovanja, verjetno se ga tudi ne bom udeležil, saj to v glasbi ni navada. Ko nekje zmagaš, greš pač drugam (smeh).

Kako pa si se sploh uvrstil na tekmovanje v Bratislavi? Kakšni so bili pogoji?

Vsaka država članica EBU lahko prijavi dva kandidata. Slovenija je imela kar dva polfinalista, poleg mene še flavtista Martina Beliča. Navadno so to mladi glasbeniki, ki so se v preteklosti na nek način dokazali. O predlogih pa odloča RTV Slovenija.

Kako je potekalo tekmovanje, kakšen je bil tvoj »tekmovalni« vsakdan v Bratislavi?

Tekmovanja so zelo stresna, verjetno bolj od navadnih koncertov, ki jih imam tudi rajši. Vsakdan ni v bistvu nič posebnega, razen tega da se pač psihično pripravljaš na trenutek, ko boš stopil na oder. Pomembno je tudi, da dobro ješ in veliko spiš (smeh).

Kaj delaš tik pred nastopom, ko trema že doseže visoko stopnjo intenzivnosti?

Brcam v najbližjo steno (smeh). Hec, poskusiš pač ostati čim bolj miren, saj ti panika in sekiranje ne moreta nič koristiti. Moj moto je: »Ko vadiš, si ne oprosti ničesar, na koncertu pa vse!«

Kakšni so bili občutki, ko so te med večerjo (pečena gos, omleta, itd.) razglasili za finalista?

Bil sem sit (smeh).

Za finale si imel pripravljena dva koncerta: Šostakovičev in Elgarjev. Nazadnje se je tamkajšnji orkester odločil za Elgarja. V reportaži za program Ars Radia Slovenija si v šali rekel, da se jim najverjetneje ni ljubilo naučiti Šostakoviča. Bi bil izid finala drugačen, če bi izvajal Šostakoviča?

Izid bi bil verjetno enak. Najbrž bi zmagal še bolj prepričljivo.

Pravzaprav je zadnji uspeh le kamenček v tvojem mozaiku dosežkov s tekmovanj, saj se jih pogosto udeležuješ. S kakšnimi pričakovanji odhajaš na tekmovanja?

Prej sem bil veliko bolj zagrizen (smeh). Sedaj poskušam na tekmovanja odhajati bolj ležerno in s čim manj obremenitvami glede rezultata. Zaenkrat je formula uspešna (smeh). To seveda ne pomeni, da med pripravami in na samem tekmovanju ne daš vsega od sebe.

Kaj ti omogočajo dobre uvrstitve na tekmovanjih?

Koncerte, poznanstva. Ljudje te slišijo, veliko potuješ po svetu. Bil sem že na Japonskem, novembra grem v Čile. Tu pa tam tudi kdo primakne kakšen dinar (smeh).

Rekel si (spet v šali), da si bil na splošno razočaran nad tekmovanji. Zakaj?

Kot sem že dejal, je veliko dejavnikov, ki odločajo o zmagovalcu tekmovanja. Velikokrat se mi je že zgodilo, da me je nekdo prehitel zaradi takšnih dejavnikov, na katere nisem imel vpliva. Osebni predsodki žirije, nacionalnost, tip tekmovanja, inštrument, na katerega igraš ... Takšne zadeve te malo potolčejo. Kot sem že rekel, zato zdaj na tekmovanja poskušam odhajati s čim manj pričakovanji in bolj sproščeno.

Maja letos si tekmoval tudi na Eurovision young musicians 2006, ki je bilo posvečeno praznovanju Mozartove obletnice. Izvajati si moral vsaj eno Mozartovo skladbo oziroma skladbo enega izmed Mozartovih sodobnikov. Ti nisi izvajal Mozarta.

Vzrok je v tem, da Mozart nikoli ni napisal nič za violončelo.

Na tekmovanju si sicer dosegel visoko oceno, a v finale se nisi uvrstil?

Vsaka slaba uvrstitev je razočaranje. Sploh če veš, da si od nekaterih, ki so prišli v finale, veliko boljši. Samo evrovizijsko tekmovanje je letos bilo bolj ekshibicija kot kaj resnega.

So si tekmovanja med sabo podobna? V čem sta se razlikovali ti dve zadnji (Bratislava, Dunaj)?

Tekmovanje na Dunaju je bilo do 19. leta starosti, v Bratislavi pa je bilo tekmovanje od 18. do 28. leta starosti. Evrovizijsko tekmovanje je televizijsko tekmovanje, tekmovanje New Talent v Bratislavi pa je tekmovanje evropskih radijskih hiš.

Kaj pa komisija, je vedno dovolj objektivna? Je bila v Bratislavi korektna in na Dunaju ne?

O objektivnosti žirije je zelo težko govoriti. Nimajo lahkega dela. Še posebej na takšnih tekmovanjih, kjer tekmuje inštrument z inštrumentom. Na Dunaju je šlo za to, da se v finalnem televizijskem prenosu predstavi čim več različnih inštrumentov. Zaradi tega v finalu ni bilo prostora za nekatere glasbenike, ki so po kvaliteti gotovo na višjem nivoju.

Na Dunaju je bila organizirana tudi okrogla miza z zanimivim naslovom »Kdor visoko leta, nizko pade«. O čem je sploh tekel pogovor?

V bistvu je bilo to mlatenje prazne slame. Bil je govor o različnih tekmovanjih, o načinih ocenjevanja. Spominjam se, da so govorili o tem, kako na Brahmsovem tekmovanju v Avstriji član žirije takoj po izvedbi tekmovalca dvigne tablico s številom točk, ki jih podeli kandidatu. Kaj narediti v primeru, če član žirije podeli nekemu kandidatu najvišjo možno oceno in potem pride nekdo, ki je še boljši. Govorili so tudi, kako pomembno je, da se v tekmovalni program uvrstijo tudi dela sodobnih skladateljev. Ker sem na tekmovanju izvedel tudi moderno skladbo, so me vprašali, kako to, da sem jo uvrstil v program, jaz sem pa v šali odgovoril, da zaradi minutaže.

Pri 19-ih letih imaš za sabo že štiri leta študija na Zagrebški akademiji. Večina mladih takrat šele vstopa na fakultete, akademije. Kaj boš počel v prihodnosti? Je na vidiku spet kakšno tekmovanje?

Letos sem se vpisal na dunajsko Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost k profesorju Reinhardtu Latzku, pri katerem nameravam ostati najmanj dve leti. Kot sem že povedal, novembra tekmujem v Čilu, potem pa se bom od tekmovanj malo odpočil. Profesor Latzko tudi nestrpno čaka, da se rešim še tega tekmovanja, da lahko potem začnemo delati na tehniki. Če preveč hodiš na tekmovanja, ti za to ne ostane prav veliko časa.

Veliko nastopaš tudi na festivalih, gostuješ z orkestri. Kaj si mlad glasbenik ob vsem tem lahko sploh še želi?

Še več nastopov (smeh). Ni vse tako rožnato, kot se vam zdi, mislim, da bi si mladi nadarjeni glasbeniki zaslužili še več možnosti za nastope.

Kako pa sploh mlad glasbenik pride do nastopa s takšnimi orkestri?

Tako, da trdo delaš in upaš, da te bodo povabili na kakšen koncert. Vsekakor je koristno, če zmagaš na kakšnem tekmovanju in ljudje slišijo zate. Včasih je tudi to premalo in je koristno, če poznaš nekoga, ki ti pomaga vzpostaviti kontakt s pomembnimi ljudmi na položajih. Skratka na različne načine prideš do tega. Moraš pa vztrajati. So časi, ko nimaš zagotovljenih možnosti za nastope in ravno takrat ne smeš obupati in postaviti inštrumenta v kot.

Kje te bomo lahko v kratkem poslušali ali videli?

Naslednjo sezono nastopam kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. Predstavila se bova z Dvoržakovim koncertom. Isti koncert bom izvajal s Slovaško filharmonijo januarja 2008. Poleg tega bom imel nekaj manjših nastopov in še kakšen recital.

Še eno standardno vprašanje: Kaj ti pomeni glasba?

V bistvu je glasba že celo življenje prisotna okrog mene. Za to pot sem se odločil že v otroštvu in sploh ne vem, kaj bi zdaj počel, če ne bi igral violončela. Seveda mi glasba pomeni tudi sredstvo za preživljanje.

Za konec še tole: katere skadatelje najraje izvajaš in katere najraje poslušaš z veseljem v prostem času?

Rad poslušam vse, kar je prijetno in sede mojim ušesom. Večinoma je to klasična glasba. Najljubšega skladatelja trenutno nimam. Ko si mlad in te razganja in šele spoznavaš vso to literaturo, se tvoj »najljubši skladatelj« menjava. Včasih najraje posežem po Čajkovskem, potem kdaj prisegam na Bacha, spet drugič mi je všeč Brahms pa potem Prokofjev ...

Metka Sulič