Založba Touch and Go

25 svečk

Ko revizija 25-letnega obdobja kaže pozitivne znake, se je ponavadi treba lotiti žurke, zase in za svoje bližnje. V prav takem stanju je založba Touch and Go septembra počastila svoje fene s celega sveta s tridnevnim koncertom, na katerem so se predstavili varovanci založbe, tudi taki, ki že leta niso več v pogonu.

Ko se misli zavrtijo okoli katere koli 25-letnice, je treba najprej pošteno priznati, da gre za eno res dolgo dobo. Zavidljivo število let obstoja nečesa avtomatično nakazuje, da na stvari nekaj že mora biti. Da se je morala prebiti skozi določene faze življenja, od tega, da se je rodila, do tega, da se je prijela in obdržala, da je našla svoj smisel, ujela bistvo obstoja, in da nenazadnje vztraja in se pri tem po možnosti tudi razvija. Založba Touch and Go (v nadaljevanju T and G) je iz takega testa. Medtem ko je petnajst let potrebovala, da se je trdo postavila na noge, je zdaj, po dodatnih desetih letih, samozavestnejša kot kdaj koli, zadovoljna in optimistično zre v prihodnost ter se zadovoljno ozira v preteklost. Preden si preberete Tinino izčrpno poročilo o trodnevni koncertni zabavi ali obiščete http://www.youtube.com, kjer boste našli kar nekaj posnetkov z dogodka, je prav, da pobrskamo po spominu, zakaj je založba T and G v vseh teh letih (bila) vredna več od tega, da bi jo povohali in šli naprej.

Prve korake je naredila v začetku osemdesetih, že v drugi polovici te dekade pa se je prelevila iz žanrsko ozke »lokalne« ameriške založbe v založbo, znano po celem svetu. Ob tem se je dobro spomniti, kako preprost je bil takrat glasbeni svet. Okus rockovske alternative je krojilo nekaj založb, T and G pa je bila ena od osrednjih. Da si bil na tekočem, je bilo treba spremljati v glavnem novosti z založb Mute, Play It Again Sam, Rough Trade in Beggars Banquet/4AD v Evropi ter Dishord, SST, Alternative Tentacles in Subterranean v ZDA. Na začetku so te založbe s svojimi izdajami praviloma podpirale lokalno sceno in jo predstavile preostalemu undergroundu, vedno bolj povezujoči se neodvisni ali alternativni sceni. Njihove izdaje so bile tisto, kar je veljalo za najbolj zanimivo, kvalitetno in napredno.

Založba T and G je tudi v naših krajih pustila pečat. Množica bendov, ki so v vseh teh letih objavili natanko 400 glasbenih izdaj (upoštevane so tudi tiste iz podzaložbe Qarterstick), se je v živo predstavila na slovenskih odrih. Nepozabni so koncerti skupin Rapeman, Die Kreuzen, Pegboy, Urge Overkill, Killdozer, Jesus Lizard, Girls Against Boys, Kepone, Delta 72, Mule, Man or Astro-man? iz starih časov, prav tako kot je nepozabno nenehno napovedovanje koncerta skupine Butthole Surfers, ki pa na koncu, kot vemo, ni nikoli igrala pri nas. Od ne tako davnih koncertov se spomnimo nastopov bendov Calexico, Dirty Three, The Ex, Enon, Shannon Wright ter dueta CocoRosie. Bendi iz založbe T and G so se v Sloveniji vedno radi ustavljali, tudi v zadnjih časih, ko, priznajmo si, ne premoremo več koncertnih organizatorjev, koncertnih pogojev in publike, ki bi nas ohranjali v teku s časom, kot je to zagotovo bilo v osemdesetih.

Sicer pa založbo T and G pooseblja danes 42-letni Corey Rusk. Vse skupaj se je začelo, ko je bil ta fant član benda Necros. S kolegi iz benda Fix so si močno želeli izdati t. i. split single. Založnika niso našli. Takrat interneta ni bilo, komadov niso mogli objaviti tam. Takrat ni bilo niti cedejk, komadov niso mogli kar zapeči in jih na cedejki nositi s sabo na koncerte, prodajati, podarjati prijateljem. Ne, takrat je imeti ploščo pomenilo imeti v rokah vinilko. Bilo je torej malo bolj zakomplicirano, treba je bilo zavihati rokave. Finančno injekcijo za prvo vinilno izdajo je priskrbel Tasco Vee (Meatmen), ki je imel fanzin ravno z naslovom T and G. Začetki so bili torej za »naredi sam« osemdeseta prav klišejski in so vsebovali vse od organizacije koncertov, snemanja skupin in izdajanja fanzinov in plošč. Slednje je bila seveda glavna umeritev založbe, in ker je bilo izdaj vedno več, se je vedno resnejši posel iz Ohia preselil najprej v Detroit, ko pa je tudi ta za dejavnost postal premajhen, v Čikago. Založba je privlačila vedno več bendov. Plošče, ki jih je izdajala, je kupovalo vedno več potrošnikov. Lotevala se je celo za tiste čase dokaj neobičajnih retrospektivnih izdaj, med katerimi so bili recimo že takrat legendarni teksaški punkerji Big Boys. Vse skupaj je prispevalo k izoblikovanju skupnosti.Spekter skupin, ki ga je založba pokrivala, se je širil iz hardcora in punk rocka v nove dimenzije, za katere obstaja sicer uveljavljena oznaka »čikaški kitarski noise«, čeprav ne zaobjema vsega, kar je v T and G izšlo. Med njenimi varovanci sta bila kasneje dva od najbolj vplivnih bendov osemdesetih, Butthole Surfers in Big Black. S Stevom Albinijem iz Big Black je Rusk še danes velik prijatelj in sodelavec, medtem ko se je z Butthole Surfers končalo grdo, na sodišču z zmago benda, ki je dobil odškodnino in vse svoje posnetke. Srž spora je bil seveda denar. Bend čez čas namreč ni bil več zadovoljen z dogovorom, ki so ga sklenili na začetku in je zahteval več. Dogovor je bil, da bend dobi polovico dobička. Tako se je Rusk praviloma dogovoril z vsakim bendom. Gre za dogovor, ki založbi omogoča razvoj, dobrim bendom preboj, slabe pa pokoplje. Iz denarja, ki je ostajal založbi, so se črpala sredstva za nove bende, opremo, nove poslovne prostore, nova skladišča itd. To je formula za veliko poslovno družino in formula, ki je na založbo vedno vlekla mlado kri, začetniške bende, za katere je tak poslovni dogovor malodane sanjski. Po drugi strani pa godi tudi uveljavljenim bendom. Steve Albini (Big Black, Rapeman, Shellac) je v intervjuju, ki sva ga naredila z BIGorjem, leta 2000 povedal: »Težave, povezane z glasbenim biznisom, se nas sploh ne dotaknejo. S svojo založbo imamo popolnoma neformalen dogovor. Ko se bomo odločili, da nočemo več izdajati plošč, to zanjo ne bo problem. Če bi se odločili, da hočemo naslednje leto izdati tri plošče, tudi ne bi bil problem.« (Glej Muske, št. od 3 do 5/01) Mlado kri je Rusk vedno izbiral po lastni presoji. Kroži legenda, da si je Kurt Cobain, ki je konec osemdesetih neodvisnim založbam pošiljal prve posnetke Nirvane, želel, da bi prvenec izšel ravno pri T and G. Rusk se ne spomni, da bi njegovo pošiljko dobil ali poslušal. Bende izbira namreč tako, da bodisi posluša kasete, ki mu jih pošiljajo, ali pa gre bende, ki se mu zdijo zanimivi, preverit v živo.

Če je bila založba T and G v osemdesetih ena najprepoznavnejših, so se razmere v devetdesetih na glasbenem trgu obrnile v smer konfuzije zvokov in ponudnikov. V devetdesetih je meja med undergroundom in mainstreamom izginila, velike založbe so neodvinsim pokradle najboljše bende, potrošniki so se pomnožili, okusi razpršili. T and G je ves čas vztrajala, se širila in odkrivala nove in nove bende, nove in nove zvrsti. Med najuspešnejše in vplivnejše, ki so izdajali pri njej, (poleg že omenjenih dveh) spadajo vsaj še The Jesus Lizard, ki je v času velikega zanimanja velikih založb za alternativo presedlal na Capitol, Naked Raygun iz začetnega obdobja založbe, ki ga več virov omenja kot ključni element za formiranje scene okoli T and G, drveči punk rock bend Didjits, medtem ko je generacijo postrockerskih bendov napovedal Slint. V devetdesetih je za T and G spet izdajala kopica dobrih bendov, recimo Brainiac, Rachel's, Dirty 3. Med največji »odkritji« založbe v novem tisočletju vsekakor sodita newyorški Yeah Yeah Yeahs, ki je medtem že presedlal na Universal, in fantastična brooklynska zasedba TV On The Radio, ki jo je pohopsala založba Interscope.

T and G zaposluje okrog 25 ljudi. V svetovnem merilu je zelo majhna založba in točno taka želi tudi ostati. Vedno znova odkriva mlade in zanimive bende. Odlikuje jo pristen odnos do svojih varovancev. Tisti, ki bi radi uspeli na večji založbi, imajo prosto pot, da odidejo. Tako je bistvo vsega Rusk zaobjel v intervjuju za Chicago Sun-Times: »Imamo srečo ne samo, da smo preživeli 25 let, ampak tudi, da jih nismo preživeli le zaradi nekaj odličnih naslovov v našem katalogu. Uspelo nam je izdati za kulturo pomembne plošče in vsaj vsake štiri do pet let smo del nečesa, kar je novo, in kar se prej še ni zgodilo.«

Viva

Poročilo iz Čikaga

Za 25. obletnico T and G so izbrali parkirišče pred legendarnim Hideout klubom. Zeleno luč za uporabo tega prostora v industrijskem delu mesta je dal mestni svetnik, čigar sin je ljubitelj založbe T and G. Na vsako stran parkirišča so postavili dva odra, med katerima se je prelivala množica nekaj tisoč ljudi. Organizacija festivala je bila zelo dobra, vse je šlo po načrtu, zamuda pri nastopih je bila največ 10-minutna. Ko je na prvem odru končeval en bend, je na drugem z instrumenti v rokah že čakal naslednji. V treh dneh se jih je zvrstilo 32. O pomembnosti dogodka najbolje pričajo poslušalci, videli smo namreč pisano množico iz precej oddaljenih koncev sveta. Izvedeli smo, da je bilo tam najmanj pet Hrvatov, iz Slovenije sva bila vsaj dva, verjetno pa so najbolj zagreti feni T and G prišli z Japonske, saj so do Čikaga leteli celih 12 ur. Medtem ko smo belci stali na betonu ure in ure, so si iznajdljivi Japonci prinesli zložljive stolčke za počitek. Težko je govoriti o povprečni starosti, videli smo tako najstnike kot osivele starejše mladince in družinice z majhnimi otroki. Punkerji in hipiji so razkazovali svoj glasbeni okus z vrsto bendov na svojih majicah. Večina obiskovalcev je postopala naokrog s pivom v rokah, v spomin pa se mi je živo zarisala slika punkrokerice s kvačkanjem v naročju.

Petek popoldne je bil dan za ogrevanje, od nastopajočih so me navdušili le Girls Against Boys, dobri kot v starih časih. Od začetka do konca so odigrali album Venus Luxure No. 1 Baby in dodali še Jesus Lizardom posvečen komad Kill the Sax Player. Sobota je privabila daleč največ obiskovalcev, okrog pet tisoč jih je moralo biti ali približno štirikrat več kot v petek in nedeljo. Bendi so se vrstili od opoldneva do desetih zvečer. To je bil dan starih T and G legend, ki ne delajo več in so se ponovno zbrali samo zaradi obletnice. Ti bendi so praviloma uživali na odru vsaj toliko kot poslušalci pod njim. Njihovo občasno »fušanje« je vzdušje samo še polepšalo in med najbolj simpatičnimi »fušarji« so bili Pegboy. Basist je nosil komolčnik in je kar naprej razmigaval razbolelo roko, pevec se je pošteno napil že ob dveh popoldne, tako da se je na odru precej opotekal in se kar naprej smejal od sreče. »Zresnil« se je le za trenutek, ko je stare rivale Didjits pozval na pretep po zaključku obeh nastopov. Killdozer so obranili status šaljivcev in tudi njihovo »fušanje« ni moglo zmanjšati navdušenja nad koncertom. Obiskovalci so bili najbolj veseli priredb, npr. La Grange od ZZ Top in komada od Georgea Thorogooda. Didjits so bili med starimi prdci še najbolj uigrani, primerno pozerski v črnem usnju in temnih očalih so igrali same hite, ki so botrovali razmetavaju v prvih vrstah. Med najbolj pričakovanimi bendi je bil Scratch Acid, saj so se obiskovalci gnetli pod odrom že pred njihovim nastopom. Ko je na oder stopil »bog« David Yow, je med publiko završalo in v zraku se je bliskalo od raznoraznih fotoaparatov. Koncert je bil odličen, čeprav je postal Yow z leti nekoliko bolj sramežljiv (tokrat je slekel le majico), je bil na odru še vedno divji in takšna je bila tudi publika od začetka do konca koncerta.Verjetno so fantje, za razliko od Killdozer, ki so igranje jemali bolj za hec, več vadili in svetu poleg nastopa na T and G festivalu poklonili še dva koncerta. Nepozabno. Man or Astro-man? so po stari navadi na oder privlekli cel kup »vesoljskih« artiklov in koncert uvedli z zgodbo o tem, kako jih je nekaj zbudilo iz kriptičnega spanca. Domnevali so, da je Corey Rusk v škripcih in so mu prišli na Zemljo pomagat. Ugotovili so, da je vse, kar morajo storiti, odigrati en koncert. Bil je dober koncert, a ga je zasenčilo dejstvo, da so bili za njimi na drugem odru na vrsti ravno Big Black in večina se nas je že na polovici koncerta prestavila na nasprotni konec prizorišča ter si tako izborila svoj prostorček čim bliže odra. Steve Albini je pred začetkom nastopa izjavil: »Vem, da se sprašujete, v čem je štos. Ampak moram vam povedati, da je bilo v osemdesetih mnogo bolj zabavno!« Kasneje je še pojasnil, da nima nobenega veselja spet igrati z Big Black, da to počne samo zaradi Coreyja Ruska, in ker je T and G najboljše, kar se mu je zgodilo v življenju. In potem so pošteno odžgali vsega štiri komade, med katerimi Kerosene ni bilo. Po tem koncertu so bili obrazi obiskovalcev vidno razočarani, čeprav je bilo vsem jasno, da bo kratek. Po Big Black je bilo potrebno le nekaj menjav in na odru so lahko začeli Shellac. Basist Bob Weston je to uro dobil prosto, ker je bil prav on glavni tonski mojster festivala. Njihov nastop je bil dober, čeprav se je končal razvlečeno in publika bisa sploh ni zahtevala. Od bendov, ki še vedno ustvarjajo, so bili v soboto zanimivi nojzerji Uzeda s Sicilije. Veliko ljudi se je pod oder nagnetlo tudi pri predvidljivih, a še vseeno svežih Nizozemcih The Ex. Ta dan je bil Corey Rusk večinoma tik pod odrom; bendi so se mu zahvaljevali, nobenemu pa ni uspelo, da bi ga zvlekel na oder, še posebej prizadevni so bili naslednji dan Calexico, ki so kar nekaj časa vztrajali in upali, da bo Rusk le prišel na oder kaj povedat. Tudi njim ni uspelo. V nedeljo, ko so nastopili bolj umirjeni bendi, se je sobotna množica že precej razredčila, nič več ni bilo dolgih vrst pred kemičnimi stranišči, ni bilo niti Japoncev in tudi punkerjev ni ostalo prav veliko. Večina je željno pričakovala Calexico, ki pa žal niso poželi pretiranega navdušenja. Razloge gre iskati predvsem v slabem ozvočenju, ki je po treh dneh očitno začelo pregorevati. Med nedeljskimi nastopajočimi so najbolj očarali Coco Rosie in pa The Black Heart Procession, čigar žalostne melodije je zelo primerno pospremilo oblačno in temačno nebo.

Tina Lenasi