Tran Quang Hai

Rekli ste nemogoče? Jaz lahko to naredim!

Tran Quang Hai je eden najpomembnejših svetovnih strokovnjakov za alikvotno petje. Kot raziskovalec oziroma etnomuzikolog se ukvarja tako s sociološkimi in kulturnimi kot muzikološkimi, akustičnimi, fiziološkimi in praktičnimi vidiki alikvotnega petja, kot izvajalec pa obvlada številne tradicionalne in sodobne tehnike alikvotnega petja in je razvil svoj lasten, izjemno virtuozen slog.

Tran Quang Hai je tudi odličen pedagog, njegove delavnice alikvotnega petja so izjemno poučne, uspešne in zabavne, poleg tega pa se kot skladatelj in improvizator ukvarja tudi z vpletanjem alikvotnih tehnik v sodobno glasbeno ustvarjalnost. Čeprav je Tran Quang Hai najbolj poznan po tej plati, pa to ni njegovo edino strokovno glasbeno področje. Izhaja namreč iz vietnamske glasbene družine – njegov oče, Tran Van Khe, je eden najbolj priznanih strokovnjakov za vietnamsko glasbo, ki je poučeval tudi na pariški Sorboni –, zato igra številna tradicionalna vietnamska kot tudi druga, indijska, kitajska, indonezijska, iranska in evropska, glasbila ter na židovsko harfo in jedilne žlice. Tran Quang Hai je tudi predavatelj, pisec člankov, učbenikov in knjig, skladatelj filmske glasbe in dobitnik številnih nagrad. Od leta 1961 živi v Parizu, kjer je pri svojemu očetu študiral teorijo in prakso orientalske glasbe in kasneje doktoriral iz etnomuzikologije, študiral pa je tudi akustiko in klasično violino. Imel je preko 2.500 koncertov v 50 različnih državah, kot glasbenika pa ga vabijo tudi na tako velike dogodke, kot so 200-letnica Avstralije, 200-letnica francoske revolucije, 700-letnica Švice, 350-letnica Montreala, 500-letnica odkritja Amerike, 600-letnica Seula, 1000-letnica Trondheima na Norveškem. Izdal je preko trideset glasbenih albumov, skupaj z etnomuzikologom Hugom Zempom pa je posnel tudi dokumentarni film o alikvotnem petju, z naslovom Le Chant des Harmoniques, ki je dobil številne nagrade. Od leta 1968 do danes dela v Musée de l'Homme v Parizu, na oddelku za etnomuzikologijo. Pri svojih triinšestdesetih letih še vedno enkrat do dvakrat na teden gostuje po različnih evropskih in svetovnih mestih, bodisi kot predavatelj, vodja delavnic ali izvajalec, kot človek pa neskromno, a simpatično in zabavno govori o svojih dosežkih, alikvotnem petju in glasbi na splošno.

Pogovarjala sva se v Ljubljani, ko je bil gost mednarodnega simpozija Etnomuzikologija in etnokoreologija v vzgoji in izobraževanju: bistvena vprašanja aplikativne znanosti, ki je potekal od 21. do 24. septembra, v soorganizaciji ICTM (International Council For Traditional Music). V okviru simpozija je imel na Univerzi v Ljubljani tudi delavnico alikvotnega petja.

Ali lahko za začetek razložite osnove alikvotnega petja[1] in razliko med navadnim in alikvotnim grlenim petjem?

Pri navadnemu grlenemu petju, kot ga lahko slišite na primer na področju Mediterana ali pri Inuitih iz Kanade – pri njihovih grlenih igrah (katajjaq), pri petju uporabljajo grlo ampak ne ustvarjajo alikvotnih tonov. Pri alikvotnem grlenem petju je potrebno proizvesti alikvotne tone in z njimi ustvariti melodijo.

Lahko razložite osnove alikvotov. Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da vsebuje vsak ton dodatnih šestnajst tonov[2], ki so bolj ali manj slišni ...

Torej, pri alikvotnih tonih je osnova temeljni ton, nad njim pa obstaja mnogo frekvenc, ki jih imenujemo alikvoti. In ti alikvoti so mnogokratnik osnovnega tona. To pomeni, če pojemo osnovni ton na 100 Hz, je naslednji oddaljen od njega za 100Hz, iz česar sledi, da je naslednji alikvotni ton 200Hz, tretji 300Hz, četrti 400Hz in tako dalje. Teoretično je mogoče peti alikvotne tone vse do šestnajstega, kar pa je zaradi višine zelo težko. To zmorejo izjemoma le nekateri mongolski pevci. Pevci iz Tuve običajno pojo alikvote od šestega do dvanajstega, kar pomeni, da z njimi ustvarjajo pentatonsko lestvico. Pri alikvotnem petju pa je zelo pomembno, da se izbere pravi osnovni ton, kajti če izberemo previsok ali prenizek osnovni ton, ne moremo peti alikvotov oziroma jih ne moremo zadosti ojačati. Tuvanci tako ponavadi osnovni ton pojo na višini od 107 do 190 Hz (ponazori s petjem). Zelo pomembno je torej, da izberemo pravi ton, nakar katerega koli. Pravi ton pa je odvisen od registra vsakega posameznika.

Spregovoriva sedaj nekaj besed o tuvanskem alikvotnem grlenem petju, ki je verjetno najbolj popularna in poznana oblika tovrstnega petja. Njena sodobna oblika je pričela svojo pot nekje z razpadom Sovjetske zveze, kar je pripeljalo do kulturnega preporoda v Tuvi in s tem do tamkajšnje revitalizacije grlenega petja. V devetdesetih so tako v Tuvi začeli organizirati tekmovanja, ob tem pa je tuvansko grleno petje začelo svojo pot globalne popularnosti, predvsem s pomočjo skupine Huun Huur Tu. Vi ste bili tam že dosti pred tem, tam ste opravljali svoje etnomuzikološke raziskave in na podlagi teh oblikovali in razvili tudi svojo lastno tehniko alikvotnega grlenega petja. Na tem mestu me zanima predvsem, ali ste izvajali alikvotno grleno petje v Evropi že pred devetdesetimi in kakšna bi rekli, da je vaša vloga pri popularizaciji tovrstnega petja. Zagotovo ste imeli nekaj vpliva na vse to!

Alikvotno petje sem začel raziskovati dolgo časa nazaj, leta 1969. Takrat me je inspiriralo mongolsko alikvotno petje, ne tuvansko. Potem pa sem od leta 1971, 1972 začel z vodenjem delavnic in počasi ustvaril, kakor rečemo, »evropsko šolo« alikvotnega petja. To ni tuvansko ali mongolsko alikvotno petje, ker jih nočem oponašati, ampak sem želel prakticirati t. i. harmonično petje (harmonic), ki se razlikuje od alikvotnega (overtone). Potem smo tukaj na začetku devetdesetih odkrili tuvansko alikvotno petje. Takrat so v Tuvi leta 1992 organizirali prvi svetovni festival alikvotnega petja (International Khoomei Festival), Huun Huur Tu pa so postali znani izven Tuve. Kmalu za tem pa so me leta 1995 povabili kot predsednika žirije tega istega festivala.

Zanimivo, da je prišlo do tega, ker namreč niste tamkajšen domačin. Kako se je to dejansko zgodilo?

Torej, zato ker sem raziskovalec, in ker sem izvajalec alikvotnega petja. No, ko so me povabili in sem prišel v Tuvo, sem najprej poskrbel, da bi me starejši domačini sprejeli kot predsednika, zato sem prosil organizatorja, da povabi najboljše tuvanske pevce alikvotnega petja, da jih spoznam. Prišlo jih je okoli trideset, zelo dobrih, ki so obvladali različne stile. Rekel sem jim, da sem zelo počaščen, da sem tukaj, in da sem izbran za predsednika žirije, vendar, da bi rad, da me oni sprejmejo. Zato sem jih vse prosil, če se lahko bolje kot sam izkažejo v treh nalogah, ki jim jih bom pokazal. Najprej sem jih prosil, če lahko zapojejo znano tuvansko tradicionalno melodijo dvakrat zaporedoma, ne da bi vmes prenehali (kar pomeni brez vdiha, op. a). Tako sem najprej zapel sam ...

Ali ste uporabili krožno dihanje?

Ne, imam svoj poseben način. Zapel sem jim torej dvakrat zaporedoma, brez prestanka to melodijo, oni pa so se začudili in rekli, da jim samim tega še nikoli ni uspelo. Poskusili so, vendar jim je uspelo zapeti melodijo samo enkrat, ne dvakrat. Dvakrat je namreč zelo dolgo, skoraj petdeset sekund, oni pa lahko pojejo največ okoli trideset sekund. Tako sem dobil prvo točko. Nato sem jih prosil, če lahko pri petju uporabijo alikvotne tone kot ležeči ton in pri tem spreminjajo osnovni ton kot melodijo. Še bolj so se začudili in rekli, da oni to lahko storijo samo obratno, namreč da pojo osnovni ton kot ležeči ton in spreminjajo alikvotne tone. Sam sem jim nato zapel na ta način, ker to je namreč moje delo, plod raziskovanja, da znam tako peti. Uspelo je in oni so rekli, da sem res dober. Za tretjo nalogo sem jih prosil, če se lahko gibljejo z osnovnim tonom navzgor in ob tem sočasno z alikvotnimi toni navzdol; z osnovnim tonom: DO-RE-MI-FA-SO-LA-SI-DO, z alikvotnimi pa: DO-SI-LA-SO-FA-MI-RE-DO. Odgovorili so, da je to nemogoče, jaz pa sem odvrnil: »Rekli ste nemogoče? Jaz lahko to naredim!« Zapel sem jim na ta način, oni pa so se začudili in rekli, da sem resnično močan in da sem pravi za predsednika žirije.

Torej so vas sprejeli!

Da, z veseljem so me sprejeli, jaz pa sem jim rekel: »To je moje raziskovalno delo. Sam nisem zares tako dober. Če bi namreč pel vaše stile, sygyt ali borbangnadyr in druge, bi lahko bil in moral biti vaš učenec. Zato bi bil zelo vesel, če bi skupaj sodelovali in bi mi vi pomagali presojati o mladih tekmovalcih.« Z veseljem so pristali na sodelovanje. Zato je bila to dobra začetna pozicija, na podlagi katere smo ustvarili dobro vzdušje in bili zadovoljni z rezultati festivala. To je psihološki vidik tega. Nisem jih hotel prizadeti ali jim pokazati, da sem boljši, ker nisem niti boljši niti slabši, ampak sem drugačen!

Ali ste še vedno predsednik žirije?

Ne, bil sem samo enkrat, zato ker vsako leto izberejo koga drugega. Takrat je bil za najboljšega tujega pevca izbran zdaj že preminuli ameriški črnski pevec, Paul Pena, ki je bil tudi slep in poje blues. Jaz sem ga izbral, ker je bil tako drugačen od drugih pevcev iz drugih držav. Takrat je bil narejen film o njem in o njegovem nastopu na festivalu, ki je požel tudi številna mednarodna priznanja v različnih državah.

Kaj pa vaš film, ki ste ga naredili skupaj z etnomuzikologom Hugom Zempom? Kakšen je bil njegov uspeh?

Ta film smo naredili leta 1989 in velja za prvi znanstveni film o alikvotnem petju. Z njim smo dobili štiri mednarodna priznanja, v Estoniji, Franciji in Kanadi. Zdaj velja za klasičen film o alikvotnem petju, pri njem pa smo uporabili tudi tehniko rentgenskih žarkov, da smo prikazali notranjost telesa pri izvajanju. Zato je ta film tudi prvi, pri katerem lahko vidite, kako se uporabi rentgenske žarke v te namene. To je sicer zelo redko, ker je to precej nevarna metoda za tistega, ki se ga obseva. Pri mojem raziskovanju uporabljam sicer poleg rentgenskega sevanja tudi druge metode, kot so nasofibroskopija, laringoscopija, ehografija (sonografija), vendar se lahko zgolj z rentgenskim sevanjem vidi, kako se producirajo alikvotni toni, oziroma se vidita premikanje in pozicija jezika, kar je pri tem najpomembnejše. Za film sem zato kljub nevarnosti nazadnje sprejel tudi uporabo te metode, naredili smo film in do sedaj je to eden najboljših tovrstnih filmov. Poleg tega pa smo v filmu uporabili tudi analizo s spektogramom. S tem smo lahko grafično, s slikami alikvotnih tonov, ponazorili različne oblike alikvotnega petja iz Mongolije, Rajastana, Tibeta in Tuve. Lansko leto sem naredil podoben film za šole, za izobraževalne namene. Pri tem sem prosil člane skupine Huun Huur Tu, da so en teden delali z mano in predstavili različne tuvanske stile alikvotnega petja, ne tako kot na odru, kjer jih medsebojno mešajo, ampak vsakega posebej, po sekvencah.

Ali lahko opišete razlike med različnimi tehnikami alikvotnega grlenega petja po svetu?

Torej, v Tuvi imajo pet stilov: sygyt, s katerim ustvarjajo žvižgajoč, oster zvok, potem poznajo khoomei z mehkimi alikvoti, borbangnadyr, pri katerem uporabljajo dva osnovna tona in en alikvotni ton, četrti je ezengileer, ki je podoben ritmu konja v galopu, zadnji pa je kargyraa, zelo nizko petje, pri katerem uporabljajo podtone (undertones). Za podtone smo mislili, da jih uporabljajo samo v Tuvi, ampak smo kasneje odkrili, da poznajo podobno tehniko tudi ženske ljudstva Xhosa v Južni Afriki, njihov stil pa se imenuje umngqokolo umqang. Znajo peti tone, pod katerimi se oglasi še en alikvotni podton. Ponavadi ženske ne morejo peti pod 100Hz, s spektogramsko analizo pa sem ugotovil, da lahko tam pojo 70 Hz. Rekel sem si: »Nemogoče!« Čez nekaj dni pa sem ugotovil, da v bistvu pojo 140Hz in pri tem dobijo dodaten nižji podton 70Hz. To tehniko so odkrile slučajno, saj pred letom 1980 tam namreč ni obstajala. Neka gospa je povedala Davu Dargiju iz Južne Afrike, človeku, ki je pri njih odkril to tehniko, da je do nje prišla s tem, ko je posnemala fante, ki so s pomočjo dajanja hroščev v usta ustvarjali posebne zvoke[3]. Za tem sem poslušal štiriglasno religiozno petje iz Sardinije. Združitev vseh štirih glasov ustvari peti glas, ki ga imenujejo la quintina. Ta glas ni pravi, ampak je navidezen glas, ki se pojavi kot rezultat ostalih štirih glasov. Če zapoješ prave štiri tone skupaj, lahko zaslišiš zelo glasen skupen alikvotni ton. Na primer, če poješ tone DO, FA, SO in DO (zadnji DO je oktavo višje od prejšnjega, op. a.), moraš pri tonu DO zapeti alikvotni ton številka dvanajst, pri FA številka devet, pri SO številka osem in pri drugem DO številka šest (ponazori s petjem). V tem primeru dobiš isti alikvotni ton[4]. Njim to uspe po posluhu, nikoli pa ne morejo povedati, kateri alikvotni ton pojo. Nikoli ne analizirajo tega, samo jaz (smeh) to počnem, ker sem zelo radoveden, in ker se mi zdi to pomembno akustično in znanstveno razumeti. Mnogi ljudje pravijo, da tibetanski menihi pojo alikvotne tone. Da, res je, da pojo alikvotne tone, ampak ne tako kot v Tuvi ali v Mongoliji. Njim uspe izbrati samo en alikvotni ton. Na primer, v samostanu Gelugpa poznajo dve šoli, ena je Gyuto, druga Gyume. Gyuto pozna stil dbyangs, pri katerem uporabljajo zgolj samoglasnik »o«. Pojo zelo nizko in dobijo pri tem alikvotni ton številka deset, kar je mala terca, tri oktave višje (ponazori s petjem). Gyume uporablja samoglasnik »ö«, pri tem pa dobijo alikvotni ton številka dvanajst, kar je kvinta (ponazori s petjem). Na ta način molijo in ustvarjajo alikvotne tone, vendar pa z njimi ne ustvarjajo melodij. Samo v Tuvi in v Mongoliji ustvarjajo melodije iz alikvotnih tonov. Povsod drugje ljudje z alikvotnimi toni ustvarjajo zgolj t. i. »alikvotno barvo«[5], resonanco. Ker namreč že s tem, ko odpremo usta in zapojemo nizek ton, nemudoma ustvarimo alikvotni ton številka pet. (ponazori s petjem)

Nekje sem zasledil, da ste tudi na Papui Novi Gvineji odkrili alikvotno petje!?

Da, to sem odkril dve leti nazaj, pri plemenu Dani, ki živi na indonezijskem delu Papue Nove Gvineje, na Irian Jayi. Pri svojem petju uporabljajo alikvotne tone, včasih celo tri. Zelo zanimivo, ampak zelo težko. Sam se še nisem uspel naučiti njihovega načina. Uporabljajo tehniko »enojne ustne votline«, ne kot Mongolci, ki pri tem uporabljajo jezik in tehniko »dvojne ustne votline«[6] (s petjem skuša ponazoriti tehniko plemena Dani). Pri tem močno stiskajo grlo.

Ali lahko na kratko razložite vašo »introspektivno« raziskovalno metodo?

Da, to je moja metoda, kajti ne uporabljam drugih ljudi za t. i. eksperimentalno raziskovanje.

Pri eksperimentalnem raziskovanju morate gnati raziskovanje naprej, preko meja. Na primer mene je skozi leta raziskovanja alikvotnih tonov začelo zanimati tudi, kaj se dogaja z alikvotnimi podtoni. Ali lahko grem nižje in vse nižje. Zahvaljujoč temu sem odkril stil kargyraa pa tudi sardinijskega in južnoafriškega. Najprej sem odkril, da je to mogoče, nato pa sem sam poskušal ustvariti novo vibracijo v notranjosti mojega grla. Šel sem v bolnico in vprašal, kaj se pri tem dogaja, nakar mi je foniater razložil, da sem novo vibracijo ustvaril z neke vrste pol hitrostjo. Tako lahko tehniko razložim tudi ljudem, ki se hočejo učiti od mene. Ko sem lahko šel eno oktavo nižje, sem se vprašal, če lahko grem še za kvinto in oktavo nižje in tako naprej, oziroma če lahko zapojem podtona številka dva in tri, ravno nasprotno kot pri alikvotnih nadtonih ...

Torej zrcalno?

Da, zrcalno, kot odsev. Vse to je možno. (Ponazori petje podtonov.) Naučil sem se zavestno kontrolirati in ustvarjati podtone. To je moje introspektivno raziskovanje. Na ta način sem se naučil tudi mnoge druge stvari. Na primer obseg osnovnega tona. To je še en vidik. Bral sem, da lahko nekateri ljudje pojejo tri ali štiri oktave z osnovnim tonom, in da nihče ne more tega preseči. Sam sem skušal to preseči in sedaj lahko pojem do šest oktav. Nihče na svetu ne zmore tega. Zapojem lahko od 35Hz do več kot 2000Hz, kar pomeni, da lahko zapojem eno oktavo višje kot koloraturni sopran in tudi nižje kot bas. Postopoma, malo po malo sem zelo razširil svoj glasovni obseg osnovnega tona. Pri tovrstnem petju pa je potrebno biti previden, kajti če ne poješ pravilno, lahko uničiš svoj glas.

Zadnji konec tedna je v Ljubljani potekal mednarodni etnomuzikološki simpozij z naslovom »Etnomuzikologija in etnokoreologija v vzgoji in izobraževanju: bistvena vprašanja aplikativne znanosti«, na katerem ste sodelovali tudi vi. Zanima me, kako in na katera praktična področja aplicirate svoja raziskovalna in teoretična dognanja in metode?

Prvenstveno uporabljam alikvotno petje za svoje lastno raziskovanje. Rezultate pa lahko nato uporabljam na primer tudi za glasbeno terapijo, pri zdravljenju ljudi, tako da jim pomagam pri oblikovanju in pridobivanju njihove samozavesti, pri premagovanju strahu in na primer pri premagovanju njihove zadržanosti pri javnem nastopanju. Namreč, če se izpopolniš pri alikvotnem petju in s tem pridobiš lep glas, se ne bojiš več govoriti z drugimi ljudmi. Poleg tega sem na področju glasbene terapije iznašel t. i. »harmonični poljub«[7]. Pri tem se lahko dva človeka poljubita, ne da bi se dotaknila. Eden ustvarja zvoke, drugi pa jih, kot v vlogi zunanjega resonatorja sprejme in spreminja. Na ta način ustvarita alikvotne tone, ne da bi zares vedela, kako jih je potrebno péti. To je posebej primerno za pare, ki so imeli kakšen spor, za njihovo ponovno spravo. To je eden od vidikov, kako uporabiti petje alikvotnih tonov za glasbeno terapijo. Alikvotne tone pa uporabljam tudi pri sodobnem glasbenem ustvarjanju. Mnoge pevce, ki ustvarjajo na področju sodobne in avantgardne glasbe sem učil, kako pri njihovem ustvarjanju uporabiti alikvotne tone. Nekateri od mojih učencev pa uporabijo to znanje v pop in rok glasbi in nenazadnje tudi v tehnu in jazzu. Tako imajo na razpolago različne barve in elemente za ustvarjanje nove glasbe. Nadalje lahko uporabim svoja raziskovalna dognanja tudi za pomoč ljudem, ki izgubijo glas, za ponovno pridobitev, prevzgojitev glasu. Pri tem uporabljam tehniko kargyraa (ponazori s petjem). To je natanko tako kot pri patološkem glasu. Ljudje, ki imajo luknjo in notri aparat, zato da lahko govorijo. Jaz uporabim to tehniko, da jih naučim govoriti, ne da bi jim bilo potrebno opraviti operacijo. Za to potrebujejo samo nekaj ur vaj. To so najboljši primeri aplikacije mojih dognanj na različnih praktičnih področjih. Poleg tega sem včasih za to, da sem ljudi naučil alikvotnega petja potreboval dve uri. Po mnogih letih sem zmanjšal ta čas na eno uro, nato na pol ure, dvajset minut, deset minut, pet minut in sedaj potrebujem za to zgolj dve minuti. Izpopolnil sem svojo metodo učenja. Kajti če pogledaš Tuvance: oni ti pri učenju rečejo, da poslušaj in ponavljaj, pri tem pa ti ni jasno, zakaj in kako stvar deluje. Ne znajo razložiti, ampak uporabljajo samo metodo predstavljanja, poslušanja in imitiranja. Ljudje ne razumejo, in če jim uspe zapeti alikvotni ton, je to bolj po naključju. Gre v bistvu za ustno tradicijo. Sam pa sem za učenje alikvotnih tonov izoblikoval metodološki in znanstveni sistem, pri katerem ljudje nemudoma razumejo in jim ni potrebno spraševati. Kot pri računalniku: grem po korakih, in ko pridem do zadnjega koraka, deluje! Pri tej metodi uporabljam tudi računalnik, ker lahko ljudje vidijo, kaj pojejo. To je zelo uporabno, ker lahko zmanjša čas učenja.

Ste tudi strokovnjak na drugih glasbenih področjih. Izvajate vietnamsko glasbo ...

Da, to je moje primarno področje. Prihajam namreč iz družine petih generacij glasbenikov. Učil sem se mnogo vietnamskih glasbil, kot so šestnajststrunske citre (dàn tranh, op. a.), monokord z eno struno (dan doc huyen, op. a.), dvostrunsko violino (dan co, op. a.), tolkala in tako naprej. Kasneje sem se učil igrati tudi na nekatera južnoindijska glasbila, učil sem se severnoindijske vokalne tehnike, igrati iranske bobne, indonezijski gamelan in tako naprej. Pri svojem skladateljskem delu združujem mnogo različnih glasb. Skladam elektro-akustično glasbo in se pri tem učim združevati različne zvoke in ustvarjati nenavadno glasbo. Ampak to je vse za zabavo. Trudim se razumeti, zakaj določeni ljudje ustvarjajo določeno glasbo, na primer sodobno, elektronsko, jazzovsko glasbo in tako dalje. Da bi razumel, moram biti znotraj tradicije. Tako lahko cenim določeno glasbo. Ko to dosežem in razumem, grem stran, naprej. Nimam časa, da bi se vsakemu stilu zares temeljito posvetil. Zato sem dvanajst let na konzervatoriju študiral tudi klasično glasbo. Imam diplomo iz violine, ampak za tem sem dal to na stran. To mi pomaga, zahvaljujoč temu imam potrebno prtljago – jezik klasične glasbe. S tem ko sem se naučil različne glasbene jezike, jih lahko pri svojem delu uporabljam. Kadar koli pa izvajam tradicionalno vietnamsko glasbo, ki jo spoštujem in jo predstavljam evropskemu občinstvu, vedno izvajam zgolj tradicionalne skladbe. Ne želim je spreminjati in vanjo vpletati nove stvari, ker namreč s tem to ni več tradicionalna glasba. Kadar pa izvajam in predstavljam novo glasbo, lahko pri tem združujem različne glasbe sveta, igram didgeridoo, igram z drugimi glasbeniki iz drugih tradicij. To je potem fusion glasba ali world music. V tem primeru nisem vietnamski glasbenik, v tem primeru igram novo glasbo. Bil sem rojen v Vietnamu, ampak igram tudi druge glasbe. Moj jaz je sestavljen iz različnih delov, sem tradicionalen in tudi sodoben glasbenik.

Ali ste sodelovali tudi s kakšnimi popularnoglasbenimi glasbeniki?

Sodeloval sem z ruskim jazzovskim glasbenikom Misho Lobkojem. On je igral basovski klarinet in sintetizator, jaz sem uporabljal svoj glas in židovsko harfo. Igrala sva neke vrste free jazz oziroma improvizirano glasbo. To je bilo pred triindvajsetimi leti. Pred desetimi leti sem igral z didgeridoo glasbenikom, s katerim sva posnela tudi skupni album, kjer sva združevala alikvotne tone didgeridooja in alikvotne tone, ki jih ustvarjam s petjem. Ti eksperimenti so zelo zanimivi. Zatem sem sodeloval pri skupnem projektu, kjer smo štirje glasbeniki iz Norveške, Japonske, Anglije in Vietnama združili štiri različne stile igranja na židovske harfe. To je bila zanimiva fuzija. S tem projektom smo sodelovali na različnih festivalih. To je namreč zelo zanimivo za ljudi, da odkrivajo nove vidike tradicionalnih glasbil. Ko igram na židovsko harfo, ne igram zgolj v stilu vietnamske tradicije, ampak združujem mnogo stilov iz različnih tradicij in s tem ustvarjam svoj lasten stil. Imam svoj lasten način igranja na židovsko harfo, ki je različen od stilov drugih glasbenikov.

Na vaših delavnicah ste govorili tudi o glasbeni izmenjavi med različnimi kulturami.

Da, kot na primer v primeru alikvotnega petja. Iznašli so ga v Tuvi in Mongoliji, nato pa so ga izvozili v Evropo. V Evropi so se ga ljudje naučili uporabljati, vendar na svoj lasten način, ki je drugačen od tuvanskega in mongolskega. V evropskem načinu razmišljanja obstaja potreba po združevanju različnih plasti, kar imenujemo polifonija, in tako je prišlo do ustanavljanja t. i. harmonskih zborov[8]. Prvi pri tem je bil američan David Hykes in je s tem tudi uspel. Ustvaril je nekaj novega. V Nemčiji to počne Christian Bollman in vodi svoj harmonski (oberton) zbor v Dusseldorfu. S tem je ustvaril neke vrste meditativno glasbo, ker je to namreč zelo prijetno za poslušanje. To kombinacijo, ta poseben sistem polifonije, to novo stvar smo potem izvozili v Tuvo in Mongolijo, kjer so odkrili, da to ni slaba stvar péti z različnimi osnovnimi toni. Sedaj na primer Huun Huur Tu združujejo različne tradicionalne stile. Ne združujejo sicer različnih plasti, ampak različne tradicionalne stile. Pred tem niso nikoli skupaj združevali na primer stilov siget, kargyraa in khoomei. Zdaj jih kombinirajo in ustvarjajo različne nove zvoke. Poleg tega pa jih združujejo tudi z glasbili. Ustvarjajo, ne v tuvanskem ampak v rok stilu. S tem bogatijo tradicijo z nečim novim kot odgovor na zahteve zahodnjaškega občinstva. Z zadovoljstvom uporabljajo zahodno glasbo z ritmom. Zato so tudi Huun Huur Tu postali tako uspešni.

Omenili ste tudi posebno glasbeno izmenjavo, ki je vplivala na ustvarjanje žensk v Tuvi.

Da, v Tuvi ženske tradicionalno niso smele izvajati alikvotnega petja, ker naj bi petje alikvotnih tonov slabo vplivalo na njihove notranje organe in naj bi bilo to slabo tudi za nosečnice. Predvsem zaradi močnega stiskanja mišic pri petju. Toda v Evropi mnogo žensk poje na ta način. Na vsaki delavnici, ki jih vodim, je ponavadi več žensk kot moških. Tuvanci so na svojih turnejah po Evropi videli, da mnogo žensk poje na ta način in o tem tudi pripovedovali doma. Po začetku organiziranja festivalov in tekmovanj v Tuvi so tam pričele tudi ženske razmišljati o ustanovitvi ženske skupine, neke vrste ženske skupine Huun Huur Tu. Sedaj tako obstaja neka skupina štirih žensk, ki se imenuje nekaj takšnega kot Tuvanska dekleta. Pojo zelo lepo, tudi stil kargyraa, stil z zelo nizkim glasom. To je nov razvoj grlenega petja v Tuvi.

David Verbuč

Povezave:

Tran Quang Hai – biografija: http://venguon.org/98program/98_TranQHai.htm.

Tipi grlenega petja: http://khoomei.com/types.htm (na strani o alikvotnem petju http://khoomei.com).

Dve Tran Quang Haijevi razpravi o alikvotnem petju, dosegljivi na medmrežju: Ethnomusicology: The Contemporary Use of Tuvan Overtones in Western Music - http://bachyen.com/article.php?id_article=594 in Overtones In Central Asia And In South Africa - http://membres.lycos.fr/tranquanghai/overtones.html.

Opombe:

1 Angleški izraz overtone singing običajno prevajamo kot alikvotno petje.

2 C', C, G, c, e, g, b, c', d', e', f' (ali fis'), g', a' (ali as'), b', h', c''. Vsi alikvotni toni niso temperirani in se jih ne da natančno zapisati z zahodnoevropsko notacijo. Enajsti alikvotni ton je tako v bistvu skoraj pol tona višji in trinajsti skoraj za pol tona nižji. Tudi peti alikvotni ton je v resnici malo nižji.

3 Glej Tran Quang Haijevo razpravo Overtones In Central Asia And In South Africa na http://membres.lycos.fr/tranquanghai/overtones.html.

4 Pri vsakem se tako oglasi skupni alikvotni ton SO!

5 V originalu: harmonic flavour.

6 V originalu: one mouth cavity in two mouth cavity.

7 V originalu: harmonic kiss. Do sedaj sem dosledno prevajal harmonic kot alikvoten, zato bi moral na izraz harmonic kiss prevesti kot alikvotni poljub, vendar se mi na tem mestu zdi (izjemoma) ustreznejši prevod harmonični poljub.

8 V originalu: harmonic choir.