Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Historična Afrika

Tulear nikoli ne spi. Tega mu ne pustijo kitare tsapikyja!

Sodobno malgaško glasbeno produkcijo lahko spremljamo že vsaj dobrih 15 let. Takrat enkrat konec 80. let prejšnjega stoletja se je na mednarodnem prizorišču tudi zares začela pojavljati med ostalo ponudbo afriške popularne godbe.

Posamezni malgaški glasbeniki so bili sicer že pred tem prisotni predvsem v francoskem glasbenem dogajanju, vendar se večinoma niso ukvarjali z ustvarjanjem glasbe, ki bi koreninila v izročilu njihove domovine, temveč so sodelovali v različnih francoskih in evropskih jazzovskih in popularnih glasbenih zasedbah. No, malgaška diaspora je bila vsaj v Franciji že takrat dovolj številčna, zato so znotraj nje krožili redki in težko dostopni nosilci zvoka z aktualno glasbo z otoka. A tudi tam se je pravi razcvet popularnejše in sodobnejše usmerjene glasbene produkcije dogodil šele v 80. letih, čeprav se je v različnih oblikah pojavljala že vse od 50. let. Zato pa so 90. leta spravila v mednarodno orbito nekaj izjemnih malgaških ustvarjalcev in skupin, ki so tamkajšnjo aktualno glasbeno produkcijo povsem enakovredno postavile ob bok najboljšemu s črnega kontinenta, kar smo do tedaj poznali. Spoznavali smo skupine Tarika Samy — pozneje samo Tarika, Njava, Vaovy, Mahaleo, Feo Gasy, Tiharea, Salala ter glasbenike, kot so Rakoto, Dama, Rajery, Jaojoby, D'Gary, Rossy, Justin Vali ali Regis Gizavo. In ko smo že mislili, da malgaško glasbo vsaj tako počez dovolj dobro poznamo, smo dobili v roke zbirko z naslovom: Tulear Never Sleeps: Tsapiky Guitars from South West Madagaskar.

Zbirka s posnetki različnih izvajalcev ponuja našim ušesom povsem novo »kitarsko« razsežnost v tradicionalni glasbi malgaških ljudstev z jugovzhoda tega otoka. Z njo se dogodi pomemben premik od poznavanja aktualne glasbene tvornosti v njegovem osrednjem delu okrog prestolnice Antananarivo h glasbenim posebnostim drugih predelov tega v vseh pogledih izjemno raznolikega otoka; v tem primeru v 1000 kilometrov oddaljenem urbanem središču otoškega jugozahoda Toliary oziroma Tulear, kakor njegovo ime izgovarjajo lokalno. To je Tulear iz naslova albuma; mesto, ki nikoli ne spi. Nikoli pa ne spi zaradi zvoka glasbil, ki so lokalne različice kitare, ki po barih, točilnicah in drugih beznicah pa tudi kar na prostem igrajo lokalni plesni žanr »tsapiky«. Tsapiky je sodoben, urban plesni stilem, značilen za ta predel otoka, prepoznaven po brzečem ritmu in zvoku, ki temelji na kitarskem načinu igranja, tudi kadar zasedba ne uporablja kitare, ampak kakšno od izvedenk tradicionalnih strunskih glasbil. Najpogosteje sta to marovany ali kabosy, ki mu sicer v tistih krajih pravijo mandoliny. A če se le da, se seveda igra na kitare, električne in akustične, boljše in slabše, sicer tamkajšnjim glasbenikom nasploh težko dostopne, zato pogosto tudi doma popravljene in predelane; pa na ostali dostopni inštrumentarij, ki se izbira seveda pod evro-ameriškim vplivom, vendar je na koncu zelo pogosta kombinacija domačega in tujega. Kakršni so tudi vplivi, ob katerih se je tsapiky izoblikoval tam od 50. let prejšnjega stoletja skozi različne razvojen faze. Med njimi so seveda tradicionalni ritmi etničnih skupin, ki tam živijo, pa takratna glasba z juga Afrike, ki jim je bila dostopna preko edine radijske postaje, ki so jo lahko slišali — Radia Mozambik —, in seveda »zahodnjaška« pop glasba, pri kateri jih je fascinirala predvsem tehnika igranja na kitaro. Glavne zvezde tsapikyja so namreč kitaristi, potem pa morda še kakšna pevka ali pevec; brez tega zasedba nima možnosti za uspeh. Osnovna zasedba je tako kitara ali kakšen drug strunski instrument, ki se igra kot kitara, potem basovska kitara ali kaj podobnega in bobnarski komplet ali pač kakšna druga tolkala, s katerimi se drži ritem. In jasno je, da v tem predelu otoka ni pomembnega dogodka in družabne priložnosti — vključno s pogrebi —, na kateri se ne bi plesalo na tsapiky.

Madagaskar je ogromen otok, saj meri v dolžino več kot 1600 kilometrov in je po površini npr. dvainpolkrat večji od Velike Britanije. Predvsem pa je njegova konfiguracija zelo razgibana, slabe povezave z njegovimi posameznimi predeli pa še povečuje njihovo odmaknjenost ali celo izoliranost, tako da so še danes na njem področja, ki so naseljena, a praktično nedostopna in nepoznana. Tudi jugozahod okrog mesteca Tulear je še pred nedavnim veljal za takšnega, pa tudi danes zahteva potovanje iz prestolnice do tja kar nekaj dni vožnje s t. i. »bush« taksijem po slabih cestah in včasih tudi kar skozi brezpotja, saj tam zaradi delovanja naravnih sil tudi ceste pogosto izginjajo. Sredi 90. let prejšnjega stoletja je tako tja prvič pripotoval tudi Ian Anderson, poznan kot urednik angleške revije fRoots Magazine ter že dolgo pred tem velik ljubitelj Madagaskarja in poznavalec tamkajšnje glasbe. Ampak tsapiky, ki ga je tam slišal, je bil tudi zanj nekaj povsem novega. Oziroma natančneje nekaj, kar naj bi bilo tsapiky, se je pred tem že dalo slišati tudi drugod po otoku, predvsem pa v prestolnici; a primerjave, ki so bile zdaj mogoče, so pokazale, da ima ta razen naziva še zelo malo z izvornim stilemom, ki ga je bilo mogoče slišati tam, kjer je nastal. Anderson je bil navdušen nad slišanim, zato se je povezal z Jean-Paulom Razafintsalamo, producentom in lastnikom založbe Mars Productions, ki ima sedež v malgaški prestolnici, ter mu »prodal« idejo o projektu, katerega rezultat naj bi bila prva svetu dostopna zbirka pravega tsapikyja. Kar nekaj časa je potem preteklo, da je do tega tudi prišlo. Potrebne so bile seveda precejšnje logistične priprave, k izvedbi zamisli pa so pritegnili tudi svetovno znanega, tudi pri nas na Drugi godbi že nastopajočega, malgaškega kitarista D'Garyja, ki je odigral pomembno vlogo predvsem pri prepričevanju lokalnih glasbenikov iz okolice Tulearja oziroma njihovih »menedžerjev«, da so pristali na sodelovanje. D'Gary je pomagal zagotoviti tudi potreben denar. Cela štorija o tem je sicer podrobno popisana v spremnem besedilu k albumu, končala pa se je s snemanjem v Mars Studiu v Antananarivu. Izmed 18 skupin, s katerimi so se po avdiciji v Tulearju predhodno dogovorili za snemanje, so jih na koncu 12 pripeljali v prestolnico in v omenjeni studio. Pri tem so jih zaradi logistike razdelili v dva »paketa«. Prvi je snemal septembra, drugi pa novembra leta 1999. Seveda je na tem albumu objavljen samo izbor teh posnetkov.

Na podlagi posnetega gradiva, ki je nastalo konec leta 1999 v Mars Studiu v Antananarivu in ga je prispevalo 12 skupin pravega »tsapikyja« z malgaškega jugozahoda, so naredili izbor, ki so ga potem v Angliji studijsko obdelali in izdali leta 2003 pri založbi Stern's Music za njeno etiketo Eartworks na albumu »Tulear Never Sleeps: Tsapiky Guitars from South West Madagaskar«. Na njem je predstavljenih 9 izmed posnetih skupin, nekatere s po dvema posnetkoma, album pa zaključuje skladba, ki je skupno delo večine sodelujočih glasbenikov na teh snemanjih in ima zgovoren naslov Tsapiky 2000. Imena izvajalcev so seveda za nas posvem nova, zato jih naj samo omenim: skupine so Los Bally, Rivo Doza, Tsy-an-jaza in Nolave; Jeffa Nhore, Jean Noël, Teta, Said-Alexis in Zezex pa so izstopajoči vodje lastnih skupin, ki so jih praviloma oblikovali potem, ko so se razšli s prejšnjimi, historičnimi, in so si lahko zaradi svoje popularnosti to privoščili.

Zbirka, ki je vredna vse pozornosti, in ki hkrati ponuja obilico presenetljivo sočne, sveže malgaške glasbe. Glede na obilico gradiva, ki je nastalo v okviru tega projekta, smo sicer upali na njeno nadaljevanje, a ga žal zaenkrat še nismo dočakali.

Zoran Pistotnik