Via Ofenziva

Domača postpunkovska retrospektiva

V zbirki Arhefon založbe Nika in Društva za raziskovanje popularne glasbe je izšel album ljubljanske postpunkovske zasedbe Via Ofenziva. »Prek tega cedeja se zdaj učim in vadim svoj spomin, ker ne vem, kaj bilo leta 1981, 1982 ali 1983,« pove njen pevec Esad Babačić in poudari »samo vem, da je trajalo tri leta, in da je bil zelo intenziven čas.Neverjetno veliko se nam je zgodilo.«

Objavljenim posnetkom iz Diska in Radia Študent ter studia Metro iz leta 1983 je dodan tudi film Vsak otrok je lep, ko se rodi v režiji Slavka Hrena. Zgodba osrednjega junaka, pevca skupine in otroka bosanskih priseljencev v Slovenijo, nam približa resničnost, v kateri je nastala izpovedno močna in v kontekstu sodobnega neopostpunkovskega vala spet aktualna godba izpod prstov še nepolnoletnih mladincev. Triindvajset let kasneje so se fantje v zrelih letih spet zbrali zgolj za zabavo na promocijskem večeru na Gospodarskem razstavišču, kjer so zaigrali v živo šest izbranih skladb. Basist skupine Ivo Frančič je priznal: »Ne bi igral, ampak mene je prepričala gesta našega prijatelja Petkota, s katerim smo se dobil na pijači. Prišel je s fender stratocaster basom in rekel: 'Fantje, vi morate odigrati par komadov!' Če ti prinese bas, potem ... Kitar se ne posoja.«Le teden pred to zabavo so se fantje usedli za mizo in bolj kot obujali spomine, samorefleksivno brskali po njem.

Kaj je nagnalo šetnajstletne mulce, da so ustanovili skupino?

Esad Babačić, vokal (EB): Slišali smo, kaj se dogaja okoli nas. Muska je dala musko! Prve plošče Prljavega kazališta, Azre, Pankrtov. Moste. Prva vaja Berlinskega zidu, ki sem jo doživel. Še preden sem se usedel, sem dobil liter ruma v roke. Lahko si predstavljaš, kakšna se mi je zdela ta vaja.

Zoran Železnik, kitara (ZŽ): Bil je čisti slučaj, da smo mi štirje prišli skupaj. A se spomniš (nagovori Esada), ko je Igor Vidmar govoril, da bi se posnel samo pesem Proleter? Sploh še ni bilo govora o Ofenzivi.

EB: Ja! Ko smo vadili Proleterja v Zajčji dobravi, tebe sploh ni bilo zraven. Kdaj si ti sploh prišel?

ZŽ: Spoznal sem Ivota, ko smo ga popivali s Knezom (iz Laibach, op. BIGor) in mojim sošolcem na Zbiljskem jezeru, in takrat mi je rekel, da rabite kitarista. Prišel sem v Disko Študent, da bi posnel Proleterja, in tam sem te prvič videl. Potem iz tega projekta ni bilo nič, smo pa s Fričom, Ivotom in Košakom začeli nekaj igrati, ti si pa odpadel.

EB (zaigra užaljenost): Ja, mene so vrgli iz benda!

Robert Frič, bobni (RF): Zoka prej nisem poznal, čeprav sva bila iz iste soseske, s Savske. Ko sem ga slišal igrati, je bilo bum! Z njim bi pa igral! Všeč mi je bil njegov stil igranja. Takoj sva se zaštekala in postala najboljša prijatelja. Onadva, Esad in Ivo z Vodmata, sta bila druga polovica benda s svojimi štosi.

Ivo Frančič, bas (IF): Telo in možgani benda. Haha! Bili smo vodmatsko-savska naveza.

EB: Zoran, povej mi točno trenutek, ko smo rekli, da smo prav mi štirje bend!

ZŽ: Takrat, ko sem vrgel Andreja Košaka iz benda. Imeli smo dva koncerta za sabo, Košak pa je že postal zvezda in ga enostavno ni bilo na vajo. Ponorel sem, nisem ga hotel več videti in Ivo je tebe predlagal. Briljantna poteza. Prišel si na vajo s svojim starim zvezkom in ga odložil na mizo. Ko sem prebral besedilo Mrtvi igralci, sem padel v nezavest. Rekel sem, ni važno, če ta človek ne zna peti, če piska, če kar koli dela v mikrofon, teksti so fenomenalni!

RF: Danes se iščejo pevci, ki znajo ne vem kaj, ki so novi Sammy Hagar. Tukaj pa je bil visok, preklast Bosanc s hudimi teksti. Ob njih pa je imel doma še zelo zanimive plošče.

IF: To je bila vstopna točka.

Kakšne plošče pa je imel?

IF: Imel je prvo plato U2, ki so še vedno najboljši bend na svetu. Prvo od skupine Prljavo kazalište, Dr. Feelgood. Imel sem kup kolegov, ki so imeli doma Pištole, Clash in nato praznina. Esadu je bil najbolj všeč komad Kazališta Ja sam za slobodnu mušku ljubav.

(Esad začne peti besedilo te skladbe, Neki dečaci. )

RF: Ko sem prvič slišal Prljavo kazalište, sem šel takoj kupit to ploščo. Nanjo sem veliko vadil bobne.

IF: Veš, kaj je mene zastrupilo? Ko mi je Zok posodil Davida Bowija, ploščo Low, in to v času punka, norija! Pa Azra!

EB: Znali smo vse njihove tekste na pamet.

IF: To je bila skupina, ki je integrirala, sploh Johnny Štulić. Sredi največjega punk vala so izdali trojno ploščo, neverjetno!

Via Ofenziva ni bila punk ansambel?

EB: To bo pa ideolog povedal.

ZŽ: Nikoli nismo bili punk bend, nikoli nismo bili rokenrol bend. V naših komadih ni nobene klasične harmonije. Temu sem se izogibal in na srečo so sodelavci to dojeli. Da ne boš mislil, da je to prišlo kar tako. Potrebovali smo čas. Tisti prvi komadi s Košakom, recimo Žogo moram imeti, so bili samo neko fraziranje, brezveze. Glasbeni izraz Ofenzive je prišel s prihodom Esada v bend.

Tvoj stil igranja kitare je bil zelo blizu kratkim, odrezavim rifom Gang of Four.

ZŽ: Že že, ampak tako sem igral kitaro še preden sem slišal zanje. Drugače nisem znal. Nihče me ni učil igrati kitare. Zvok kitare Gang of Four mi je bil absolutno všeč, način igranja je bil zelo podoben mojemu, nisem ga pa kopiral. Če smo že pri mojih kitarskih herojih iz tistega časa, naj omenim Steva Hawa, ki sploh nima veze, kako sem jaz igral.

V zgodnjih osemdesetih letih je bila ljubljanska scena zelo razgibana. Bendi ste bili medsebojno zelo drugačni, kot da je šlo za kreativno tekmovanje.

RF: Temu ne bi rekel tekmovanje. Vsak je delal nekaj svojega, vsak je imel drugačen zvok. IF: Bilo je veliko bendov. Od Pankrtov do ne vem česa, ampak na tej sceni je bilo par bendov, ki so bili presežek. Recimo Brane Bitenc, pevec Berlinskega zidu in Otrok socializma, integrator te scene z norimi teksti. Esad. Miha Štamcar iz Berlinskega zidu. Pa še kdo! Bili so kot rax feniks, šli so gor in vsi naenkrat usahnili. Bendi, ki so bili establišment, npr. Pankrti, sploh niso bilo nevarni. Ti tipi pa so imeli integrativne tekste za to sceno. Branetova pesem Pejd ga pogledat, Brane je nora, najboljši tekst, ki trga gate! Ali Jaz hočem biti vojak!

EB: Definitivno je bil Brane Bitenc temelj, bistvo. Ko njega poslušate, slišite tisti čas. Najbolj esencialno, najbolj socialno. To je ključna beseda – socialno! Tisti drugi, malo starejši fantje pa so bili že prefrigani. Šli so že malo ideološko, preštudirali so in prebrali knjigice, a ne. Znali so se oblačiti za koncert oziroma za kam drugam. Tega pri nas ni bilo, saj ni moglo biti, ker nismo imeli kaj za obleči.

RF: In potem se je pojavil hardcore in na tem mestu se nismo več znašli. Bili smo že prezreli. Začeli so se pojavljati irokezi, usnjene jakne, ketnice. Za nas je bila to šminkerija. S tem imidžem so na cesti furali trpljenje. »Čakaj malo, stari! 'Suffer' na cesti, živiš pa v hiši v Murglah! Ni to to!« Mi smo živeli v blokovskih naseljih. Nismo ravno trave žrli, ampak ni nam bilo z rožicami postlano.

EB: Malomeščančki so nam prav prišli, da smo jim praznili hladilnike. Na svet so gledali z druge perspektive in med njimi so bili žal tudi nekateri ključni ljudje te scene.

IF: Esad ni hodil v tovarno ob pol treh zjutraj zaradi imidža, ampak ker je moral, ker mu ta stari ne bi dal jesti, ker ga je imel zadosti doma. Bil je star šestnajst let.

Ta izkušnja z delom v tovarni je močno zapečatila tvoje pesmi, Esad.

EB: Vse je sovpadalo. Bila je krasna zgodba. Tekste sem dejansko začel pisati v tovarni Žito. Takrat se je vse začelo. To breme tovarne in silne obveze, da je treba ob treh zjutraj v tovarno, je bilo očitno preveliko. Moral sem nekaj napisati. Bil sem dejansko klasični slovenski pesnik, ki piše, kadar trpi. To se je potem obrnilo, ampak takrat je bilo tako.

RF: Bili smo znani po delavskih tekstih.

Na drugi strani pa so bili izrazito ljubezenski.

IF: Dejansko so vsi teksti ljubezenski. Pesem Pizda se mi zdi čista ljubezenska pesem.

EB: To je strašna pesem. Pesem, ki ima veljavo.

V času naci punk afere si kot Bosanec privlekel pozornost SDV, Službe državne varnosti, s pesmijo Lili Marlen.

ZŽ: Zaradi nje sem bil dvakrat na Trdinovi, enkrat sem imel obisk doma, drugič sem moral na kavo v gostilno Figovec. Bedarija totalna!

EB: Cinizem je bil gonilo v komunikaciji, tudi v poetiki je bilo polno cinizma. Cinizem smo uporabljali, da smo lažje šli skozi stvari. Naredili smo ga za legitimnega. Ne vem, če je danes toliko cinizma.

Meni se zdi, da je šlo bolj za sarkazem.

EB: Morda imaš prav. Sarkazem je bolj plemenita zvrst cinizma. Potrebovali smo ga. Bil je vrsta lingvistične droge.

Takrat je bila v vrstah založnikov in urednikov samocenzura, s sarkazmom pa ste se izognili cenzuri.

IF: Cenzura je bila med snemanjem v studiu Metro za kompilacijo 84 – 48. Vidmar je rekel, da ne bomo snemali pesmi Jugoslavija, ker ne bo šla čez.

ZŽ: To že, ampak samocenzure znotraj benda ni bilo. Nikoli nismo rekli, da je kakšen tekst preoster ali preveč provokativen. Za Jugoslavijo mu zamerim, ker smo jo že instrumentalno posneli, potem pa je odpadlo snemanje vokala.

RF: Mogoče bi zaradi nje morali umakniti to kompilacijo, na kateri smo edini, ki imamo tri štikle – Proleter, Mrtvi igralci in Minimalni ritem.

IF: Veš, kaj je bil še en presežek? Takrat so bili vsi jezni in so bruhali po sistemu, Esad pa je izdal oziroma smo izdali brošuro, pesniško zbirko Vsak otrok je lep, ko se rodi. Poetika.

EB: Zoki, kdaj so nam grozili, da nas bodo odpeljali, če bomo zaigrali Lili Marlen?

ZŽ: Pred koncertom v Šentvidu.

RF: To je bil koncert za tiste, ki ste odhajali v vojsko. Imeli smo pevsko društvo Sova, ki ga je ustanovil Esad. Čisti štos. Esad, Brane Bitenc pa šestnajst kitar zadaj.

EB: Pa Lovšin, ki je ležal na tleh.

RF: Vsi ste ležali.

EB: Bili smo vinjeni!

RF: Potem smo septembra šli na Novi rock '83, Zoran pa v vojsko. Na mesto njega je prišel Zvone Kukec, s katerim imam danes bend Elektrika. Po tem nastopu je Ofenziva nehala.

ZŽ: V vojsko sem šel pod prisilo. Aprila, maja so me nehali vabiti na kavice, potem sem pa dobil poziv v vojsko.Če je bil to slučaj, naj mi odrežejo nogo.

In po tem se niste več zbrali. Ali bi lahko rekli, da vas je sesul sistem?

Vsi: Ne!

ZŽ: Naslednji dve leti in pol smo etapno odhajali in se vračali iz vojske.

IF: V tistem času se je tudi muzika tako spremenila, da nismo imeli več kaj iskati.

RF: Nastopila je druga miselnost, drug štos. Že po dveh mesecih, ko sem se vrnil iz vojske, se je vse spremenilo.

IF: Ni bil kriv sistem. Esad se je takrat prvič poročil.

RF: Res je, tudi jaz sem se zelo hitro poročil.

Kako ste po več kot dvajsetih letih sprejeli novico, da bo izšel vaš cede z zbranimi posnetki?

IF: Z Esadom včasih skupaj tečeva in tako mi je enkrat rekel, da je treniral, in da me bo premagal. Tekla sva deset kilometrov, v zadnjih sto metrih sem ga prehitel v fotofinišu. Padla sva dol, on mi pa pove: »Ej, samo da veš, cede bomo izdali!«

RF: Mene je pa Zoran poklical in mi povedal. Poklical sem Esada: »Kaj je, stari?« »Kaj?« »A veš, kdo je tukaj?« »Ne!« »Frič!« »Ja, kje si stari?« »A cede si izdal?« »Ja, a ne veš!« In tisti dan smo se dobili v Katrci, vsakemu je prinesel po en izvod in od takrat se kar dobivamo.

IF: Ostali smo prijatelji. Esad se lahko še trikrat loči, Frič lahko naredi še ne vem kako bedarijo, ampak frendi bomo ostali.

EB: To je zanimivo! Na kakšen način se mi danes pogovarjamo? Ko prideš v srednja leta v narekovajih, nisi več tako odprt, kot si bil pri šestnajstih letih, nisi razbremenjen in malo težje sprejemaš stvari, zato je toliko lepše, da je med nami še vedno tako zaupanje. Od takrat se je podaljšalo do sem. Občasno smo se videli vmes, ampak nismo ohranjali vezi, nismo se družili in danes, kadar koli se dobimo, je dejansko, kot da bi bila včeraj tista vaja v Disku Študent. Moram povedati, da sem prav počaščen, da lahko doživljam te trenutke zdaj.

BIGor