Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

TONY ALLEN

Live 2004

Comet Records/Planet Woo, 2004

TONY ALLEN

Lagos No Shaking

Honest Jons, 2006

Prvi je predzadnji izdani in zaenkrat edini koncertni, drugi pa najnovejši, »povratniški« album legende nigerijskega afrobeata, zgodnjega sodelavca Fele Anikulapoja Kutija, enega najbolj cenjenih afriških bobnarjev nasploh, aktualnega sodelavca Damona Albarna – ki seveda, obratno, sodeluje tudi pri njegovih projektih – Tonyja Allena. Naslova albumov sta ustrezno zgovorna. Iz svojega prostovoljnega desetletnega eksila v Franciji, ki je zakrivil precejšnjo neodmevnost, pa tudi vsebinsko kompromisnost njegovih že tako redkih diskografskih izdelkov ter raztreščenost njegove dejavnosti med lastne in projekte drugih, tudi povsem rockovskih ali pop izvajalcev, se je Allen vrnil na običajno produktivno pot med Lagosom in Londonom. Takšna popotovanja so – kot kaže zgodovina – za ta tip ustvarjalcev praviloma tudi najbolj motivirajoča in zdi se, da bodo pomagala tudi njemu. Prvi rezultat tega novega stanja je že zelo obetaven: letos zgodaj spomladi izdani album Lagos No Shaking za angleško založbo Honest Jons, ki je naletel na izjemno dober odmev na mednarodnem prizorišču tako med kritiki kot med poslušalci in kupci ter je bil kar nekaj mesece tja v poletje kar visoko uvrščen na tovrstnih glasbenih lestvicah. Z njim se končno zares vrača k svojim glasbenim koreninam, k čistokrvnemu afrobeatu, opazno bogatemu v kontekstu tradicije afriškega soul funka; kar – skupaj s prilagojeno dolžino, tj. kratkostjo 11 (končno) novih komadov – vseeno kaže na določeno preračunljivost njegovega početja. A na drugi strani daje sodelovanje še enega veterana iz časov Fele Kutija, legendarnega pevca Fataija Rollinga Dollarja, temu albumu le kanček dodatne žlahtnosti.

Album Live se ob njem pokaže za kvaliteten tranzicijski izdelek. Zato ni nenavadno, da se mu ob izidu ni posvečalo pretirane pozornosti, in da ga po izidu Lagos No Shaking odkrivamo za nazaj kot Allenu najbolj lastno v zadnjem desetletju izdano ploščo, ki za povrhu ponuja še nekakšen »digest« pregled njegovih najbolj izrazitih, v tem obdobju izdanih skladb. Sicer pa so njegove značilnosti naslednje. Najprej je tu manjša mednarodna zasedba ne ravno zelo poznanih glasbenikov, ki so takrat v glavnem delovali v Franciji. Na trdni ritmični podlagi, ki jo plete kvartet električnih klaviatur in sintetizatorja zvokov, električnega basa in seveda bobnov, za katerimi sedi Tony Allen sam – ob tem pa še odpoje vse vokalne parte v svojih sedmih komadih –, dobi zvok te zasedbe z uporabo trobente – igra jo Nicolas Giraud – zanimivo »fuzioniran«, a še vedno prepoznavno gosto z afrobeat obrazci prežet zvok. Posnetki so nastali med svetovno turnejo leta 2004 na koncertih v Vancouverju in na Montreal Jazz Festivalu v Kanadi, na festivalu Forum Social v Sao Paulu v Braziliji in na Montreux Jazz Festivalu v Švici; dovolj ilustrativen presek za informacijo o tem, na kako pomembnih prireditvah oziroma lokacijah na zelo različnih koncih sveta je Tony Allen tisto leto nastopal. Album je izšel novembra leta 2004 za francosko založbo Comet Records, za katero je sicer med drugim snemal v zadnjih letih. Med skladbami s tega albuma prevladujejo tiste, precej znane, ki jih je posnel in objavil na zadnjih albumih tam od konca prejšnjega tisočletja; nekatere izmed njih pa najdemo celo v njegovem železnem repertoarju ter zato posnete v različnih obdobjih v različnih verzijah. Rezultat je ponudba zelo informativnega preseka skozi njegov aktualni opus z nekaj zgodovinskimi nastavki, s »kutijevsko« angažirano poanto ter z dodatno dražljivostjo, ker je njihova izvedba koncertna. Priporočam sproščeno in glasno poslušanje!

Zoran Pistotnik