GORAN BARE

Srce

Croatia Records, 2006

Po razpadu Majk se je njen frontman Goran Bare podal na solistično pot. Na njej so ga spremljali izvrstni, profesionalni glasbeniki – Plaćenici, od katerih se je letos poslovil po dveh markantnih albumih, Izgubljen i nađen ter 7. S prijateljem, klaviaturistom Markom Križanem se je spustil v novo avanturo. Njen produkt je Srce.

Uvodni skladbi Izabirem život in Svako jutro nakažeta Baretovo obračanje nazaj k tršemu rockovskemu, majkovsko orientiranemu zvoku. V nadaljevanju pa se izkaže, da gre le za utrinek. Naslednji dve, I dok plešem sam s kišom in Uh kakav svijet, izpadeta groteskno pretenciozno z vso nasičeno orkestracijo. Ko padeta še Nitko ne može sam in Profesionalno na Balkanu sviram rokenrol, ki zbudita duhove jugo rocka sedemdesetih po kopitu kakšnih Time, izpade Srce zelo neuravnovešen dolgometražni izdelek. Poudarek na umetno ustvarjenem studijskem produktu je zanemaril potencial bluesovsko-countryevske Baretove izpovednosti. Ta žal zablesti v vsem sijaju le v s countryem začinjenem Waltzu za pokojne in bluesovskem komadu Ovisnički blues, v katerem se Bare spremeni v balkanskega Roberta Johnsona. Prav ti dve skladbi izdata Baretovo mojstrstvo skladanja preprostih, v dušo zažirajočih se pesmi. Teh je premalo na tej šibko sproducirani plošči, ki odzveni bolj kot dober demo posnetek s krasnimi nastavki! Šele zdaj bi se moral Goran Bare odpraviti z ekipo glasbenikov v studio in narediti pristen vokalno-instrumentalen album, s katerim bi res tako krepko stisnil in izlil kri svojega srca kot nam hoče dopovedati z naslovnico, ki vse preveč spominja na križanca naslovnic American Idiot Green Day in El Corazón Steva Earla. Mlačno in neprepričljivo, predvsem pa malomarno narejen album.

BIGor