BLACK LIPS

Let It Bloom

In The Red Records, 2005

Nekoliko z zamudo predstavljamo že nekaj časa zelo vroč bend v mednarodnem garažnorockovskem podzemlju. Black Lips so uspeli v nekaj letih zgraditi zelo trdno rockovsko zgradbo. Prvič so se podali v studio že sredi leta 2002 in pri založbi Bomp! Records izdali istoimenski prvenec. Robustna, neotesana punk drža se je zlila z rockovskimi in psihedeličnimi zgledi že na njihovih prvih posnetkih. Kreativnost so dokazali tudi z vodenjem lastne založbe Dieslaughterhause, za katero so izdali kar nekaj zanimivih naslovov, med njimi tudi svoj prvi singel Ain't Comin Back. Še pred izidom prvenca se je skupina znašla na prelomnici, ker je v prometni nesreči umrl kitarist Ben Eberbaugh. Preostali člani (pevec Cole Alexander, basist Jared Swilley, bobnar Joe Bradley) so bili prepričani, da bi si Ben želel nadaljevanja njihove divje punkovske avanture, zato so k sodelovanju povabili novega kitarista, Iana St. Peja, in leta 2004 je pri isti založbi izšla nadgradnja prvenca, album We Did Not Know the Forest Spirit Made the Flowers Grow, ki je potrdil kreativnost njihove godbe. Prepričljive kitarske izbruhe so začinili z bluesovskimi elementi, tako da je njihova garažna godba zajela najpestrejše vidike bogate rock tradicije.

Zadnji studijski izdelek, Let It Bloom so izdali pri odmevni založbi In The Red Records, ki se posveča prvovrstni sodobni bluesovski in rock'n'roll produkciji. Black Lips znajo pod vplivom številnih raznorodnih in cenjenih imen garažnorockovske zgodovine izredno spretno razvijati svojo avtorsko žilico. V zvezi z njihovim zvokom se, ob The Sonics, The Cramps ali The Gories čutijo tudi vplivi benda The Swamp Rats iz šestdesetih let, predvsem v zvenu kitar, ki so močno začinjene z značilnim »fuzz« efektom, vendar znajo Black Lips različne akordne asociacije iz bogate punkovske in predvsem garažne tradicije preplesti na izredno samosvoj in izviren način. Neokrnjena in umazana zvočna tvarina je temeljna značilnost albuma, ki navdušuje. Pri poslušanju nas navdaja občutek, kot da bi se znašli nekje v zatemnjeni kleti, kjer so zvočniki naviti do skrajnosti. »Podzemeljska« značilnost zvoka je prepričljiva, domiselna in hkrati tudi dovršena, saj je zvok umazan premišljeno. Skladbe vsebujejo v primerjavi s preteklostjo nekoliko več melodičnih prvin, a hkrati ohranjajo potrebno surovost in neotesanost. Vokalna kot tudi instrumentalna interpretacija je prežeta s prvinskim punkovskim nabojem in napeljuje na divjo mladostno razposajenost zasedbe. Ni čudno, da so v zadnjem času fantje vse bolj izpostavljeni v neodvisnem popularnoglasbenem kotlu.

Brane Škerjanc