BLACK TIME

Midnight World

In The Red Records, 2006

Black Time so precej netipičen bend za angleško neodvisno sceno. Presenetljivo je, da se ne zgledujejo pretirano pri svojih rockovskih sonarodnjakih iz preteklosti in sedanjosti, temveč se s svojim zvokom veliko bolj približajo ameriškim bendom. Svoje vzore tudi ponosno navajajo. Tako se med imeni, ki so pomembna za njihov zvok, znajdejo izredno raznolike zasedbe in avtorji, od ameriških obskurnih garažnih odštekancev The Mummies, detroitskih legend The Gories, starost električne kitare Linka Wraya in Bo Diddleyja, divjih Japoncev Guitar Wolf do noise rockerjev Pussy Galore, punk rockerjev Rip-Offs, Germs, Bikini Kill ter nepogrešljivih The Cramps. Vsi našteti se nekako prikradejo v zvočno celoto londonske trojice, ki se noče sprijazniti s sodobno zvočno produkcijsko tehnologijo in raje raziskuje rudimentaren, popolnoma neotesan in robusten garažni punk rockerski zvočni udar. Gonilna sila benda je kitarist in glavni vokalist Lemmy Caution, ritmično in melodično ga poganjata še bobnar Mr. Stix ter spremljevalna vokalistka in basistka Janie Too Bad.

Morda je bil prvenec Blackout iz leta 2004 celo bolj izviren in domiseln album, saj je prepričal s svojo neposredno angažiranostjo, družbeno-politično kritičnostjo ter neprilagojenostjo; čeprav je tudi Midnight World zasnovan na podobnih načelih, gre tu že za bolj premišljene in preizkušene prijeme. Vendar raznolikost skladb skrbi za dinamiko in nenehno zvočno napetost skozi celoten album, ki ga otvori presunljiv garažno rockovski izbruh Mysery Shopper. Že v naslednji skladbi Middle Class se spremenijo v kritične, skoraj hardcorovsko nastrojene punk rockerje. Svojim velikim vzornikom The Mummies posvetijo odlično skladbo The Mummy, v naslednjem komadu pa se prelevijo v noise rockerje. Opraviti imamo z izredno dinamično strukturo albuma, ki neposredno privlači in navdušuje. Pestrost slogov se ob že naštetih dotakne celo kakšnega psycho billyja ali psihedelije, vendar je skozi celoto prepojena z neprestano punkovsko ostrino, distorziranimi kitarskimi zvoki ter kričečimi vokali. Pri Black Time ni časa za dolgovezenje in kompliciranje, saj njihove skladbe praviloma ne presegajo dolžine dveh minut, kar je še eden od dokazov o njihovi energični zgoščenosti. S slednjo ponosno nadomeščajo trenutke pomanjkanja izvirnosti. Zvok celote je razločen in ni razmazan, kot se to pogosto zgodi v tovrstnih »dratarskih« produkcijah. Sicer imamo resda opravka s popolnim instrumentalnim in vokalnim minimalizmom, vendar to v končni fazi le potrjuje pravilo, da so lahko prepričljive godbe še kako enostavne in neposredne. Black Time je ena tistih skupin, ki napoveduje, da neukrotljivi rockovski izbruh še dolgo ne bo končan, čeprav so ga skušali mnogi že davno zagrebsti v pozabo.

Brane Škerjanc