C. J. CHENIER

The Desperate Kingdom of Love

World Village Records, 2006

C. J. Chenier danes ni več neznan glasbenik. V minulem desetletju smo ga lahko večkrat slišali na naših odrih pa tudi njegove plošče so bile dosegljive v naših trgovinah. V istem času, ko si je utiral pot do naših ušes, se je na vse pretege trudil tudi doma v ZDA in tako je leta 2001 že kot pravi mali superzvezdnik zydeca stopil na glavni oder Chicago Blues Festivala in pogledal na množico 60.000 navdušenih poslušalcev. Pravi, da je imel v mislih samo eno: dvigniti jih na noge ter jih pripraviti do plesa. Skorajda v trenutku, ko so C. J. Chenier and The Red Hot Louisiana Band zaigrali prve akorde uvodne pesmi, so mladi in stari migali z boki ter združeno peli. S samostojno kariero od leta 1987 in petimi samostojnimi albumi je C. J. Chenier znan kot eden od najboljših iz zvrsti zydeca. C. J. Chenier tudi na tej plošči napada harmoniko z napetostjo in načinom samega Jamesa Browna in s tem ustvarja moderno, turbo napolnjeno plesno glasbo. Razglašajo ga tudi za najboljšega živečega zydeco pevca in harmonikarja, Billboard pa ga je imenoval za »upravičenca do zydeco prestola«. Seveda moramo biti ob takšnih hvalnicah tudi skeptični, sam pa lahko potrdim, da je C. J. eden tistih muzikantov, ki so iz plošče v ploščo in iz koncerta v koncert boljši in prepričljivejši. Ko je leta 1997 prvič nastopil v Ljubljani je zvenel sramežljivo, pozneje pa so bili njegovi koncertu čedalje atraktivnejši. To je pač glasba, ki zahteva ponosnega performerja in C. J. je iz takšnega testa. Album The Desperate Kingdom of Love prinaša štiri avtorske skladbe, drugo pa so priredbe različnega gradiva, ki se vije od P. J. Harvey, Hanka Williamsa in Vana Morrisona do pesmi artistovega očeta – nepozabnega Cliftona Chenierja. Moj favorit je bluesovsko obarvana tema Chenierja starejšega z naslovom Black Snake Blues, pa tudi C. J.-jevi avtorski napevi niso od muh, saj pomikajo meje zydeca proti neznanemu in to je dobro. Zydeco je glasba, ki ima močna tradicionalna načela, a jih dobrim glasbenikom le nekako uspeva preseči.

Jane Weber