JOHNNY DOWD

Cruel Words

Bongo Beat Records, 2006

Po načelu »nikoli ni prepozno« je leta 1998 pri svojih petdesetih letih Johnny Dowd prodrl s prvencem Wrong Side of Memphis in osvojil javnost z odštekano godbo, ki je glasbeni kritiki nikakor ne uspejo stlačiti v primeren predalček. Z oznakami country blues, acid jazz, new punk, country noir in free jazz so skušali zajeti njegov samosvoj glasbeni izraz.

Odštekane zgodbe o marginalnih junakih ameriškega vsakdana so tudi na pričujoči šesti plošči ponovno predstavljene izjemno prepričljivo. S kančkom sarkazma ali celo cinizma se loteva problemov pijancev, psihotikov, vojnih invalidov in drugih karakterjev iz obrobja ameriške sodobne družbe. Socialne tematike so morda na zadnjem albumu predstavljene še nekoliko temačneje kot v preteklosti. Njegov slog je prepoznaven, besedila so pisana z občutkom za dinamiko, ritmiko in melodiko jezika, tako da lahko brez predsodkov v njegovem izrazu odkrivamo tudi poetski naboj.

Johnny Dowd je ponovno sodeloval s starim prijateljem Brianom Wilsonom, ki skrbi za zvočno linijo albuma. Že v uvodni skladbi House of Pain nas zapelje z izrednim zvokom malega bobna, ki opazno izstopa iz njegove dobro izkoriščene bobnarske baterije, poleg tega skozi celoten album izredno vešče igra tudi na bas pedala in proizvaja zapeljive »groovy«, »funkovske« zvoke, ki jih nadgrajuje Michael Stark z orglami in sintetizatorjem. Gostujoča glasbenika iz poznane zasedbe Mekons, Sally Timms in Jon Langford, sodelujeta pri impresivni izvedbi skladbe Drunk, stara znanka, spremljevalna vokalistka Kim Sherwood - Caso, pa ponovno zapeljuje s svojo preprosto, nevsiljivo interpretacijo. Johnny se s samosvojo, napol govorečo, nekoliko skrhano vokalno interpretacijo v posameznih skladbah na trenutke približa »waitsovskim« vokalnim registrom ali pevskim akrobacijam Captaina Beefhearta, spet drugje ga zalotimo v bližini »talking bluesa« ali celo Louja Reeda, obenem pa je preveč samosvoj, da bi bile omenjene primerjave čisto na mestu. Je izreden vokalni interpret, ki se resnično vživi v vloge svojih marginalnih junakov in nam pričara zgodbe pred očmi. Tako ni naključje, da njegovo delo večkrat povezujejo s filmskim svetom. Njegovo igranje kitare se iz ritmično »funkovskega« kaj hitro prevesi v bluesovske in rockovske prehode. Spretno vpleta tudi krajše solistične izlete, ki popestrijo zvočno zgradbo njegovih dinamičnih in raznolikih skladb.

Johnny Dowd se izraža brezkompromisno, vendar z veliko mero pozitivne energije in tipičnega »noir« humorja. Na albumu Cruel Words je ustvaril kompleksno mešanico funka in rock'n'rolla, s katero dokazuje, da so meje med posameznimi godbenimi praksami zlahka zabrisane.

Brane Škerjanc