BOB DYLAN

Modern Times

Sony/Menart, 2006

»Če že hočete trilogijo … Tole je šele druga plošča v njej. Tretja še pride … morda!« Tako je Bob Dylan v nedavnem intervjuju za Rolling Stone komentiral govorice o »povratni trilogiji«, ki bi se po mnenju večine poznavalcev naj začela s ploščo Time Out Of Mind (1997) in nadaljevala z Love and Theft (2001). Mojster sam šteje drugače. Love and Theft ima za prvo iz trilogije. Če pomislimo, ima verjetno prav. Njegov novi album, Modern Times, je namreč neposredno nadaljevanje omenjene plošče, a vendar na popolnoma novih ravneh; Time Out Of Mind je morda bolj komplementarna plošči Oh Mercy iz 1989, v resnici pa je nekaj čisto svojega – umetnina o zavedanju minevanja. Modern Times je tudi umetnina. Na plošči je ena najlepših Dylanovih ljubezenskih pesmi sploh – When The Deal Goes Down. S teboj bom, ko se vse konča. Na videz so besedila prepostejša kot na Time ali Theft, vendar ob podrobnem poslušanju in branju to niti ne drži; so namreč v drugem kontekstu. Obupano resignacijo in razigrano hudomušnost na omenjenih ploščah je tu nadomestila umirjenost – kot bi Dylan po čudežu našel sorodno žensko dušo, a kljub temu ostal dovolj nemiren, da ga, med vrsticami, kaos dandanašnjika še vedno ne pusti čisto hladnokrvnega.

Moderni časi sicer že dolgo niso bili tako starinski. Brali ste že verjetno o navezavah na Chaplinov film z istim naslovom iz l. 1935, pa ni samo to … Dylanovi moderni časi so časi vaudevilla, croonerstva, podeželskega bluesa, skratka glasbe izpred druge svetovne vojne, ki globoko priklicuje vase tako Mississippi kot Missouri. Navezuje jih na povojni udar ritma in bluesa in rockabillyja in tako so kritiki zadnja dva meseca kar tekmovali, kdo bo našel več vplivov: Memphis Minnie (The Levee's Gonna Break), Chuck Berry (Thunder On The Mountain), Bing Crosby, The Platters in Fats Domino (Beyond The Horizon), Muddy Waters (Rollin' And Tumblin'), Merle Haggard (Workingman's Blues #2). In ko v uvodni pesmi Thunder On The Mountain zapoje, da misli na Alicio Keys in začne jokati, a ni ta verz (brez Alicie Keys) nekoč davno zapel Marty Robbins? He! No ja … takih in podobnih ocvirkov je ogromno in Alicia Keys je spet ena Dylanova bistra kost za »dylanologe«.

Dylanov Modern Times je mojstrska tekstura, palimpsest, ki mu boste težko našli primerjavo na kakršnem koli drugem albumu v zgodovini popularne glasbe. Taxi na newyorških ulicah na ovitku – hja, a je od danes ali iz časov Jamesa Cagneya? Dylan in Waits si še nikoli nista bila tako blizu in Tin Pan Alley iz tridesetih še nikoli ni bil tako rehabilitiran. In ko Dylan na koncu zapoje: »Ain't talkin', just walkin',« to ni samo spoznanje, ampak »Zakaj bi moral umetnik govoriti?« se sprašuje v intervjuju za Rolling Stone. Res, umetnik samo hodi po svoji poti in pobira kamenčke pa jih sestavlja v nekaj svojega. »Kakšna upokojitev neki,« dodaja Dylan, »šele na sredini sem!«

Pripis: Uspelo mi je dobiti tudi vinilno različico plošče in v reviji je pravzaprav premalo prostora, da bi opisal, kaj vse ponudi. »Cedeji so itak brez veze,« meni Dylan. Verjetno ima spet prav. Žlahtnost že omenjenega palimpsestizma me je dotolkla: Tony Williams poje z glasom Boba Dylana, Bing Crosby se prebuja na pomolu, poleg njega pa reveži iz Ulice obupa ... izpred mnogo, mnogo let, a kljub temu v – modernih časih.

Matej Krajnc