GEORGE HARRISON

Living In The Material World

EMI/Dallas, 2006

Če samo na hitro pogledamo poročila ali preletimo naslovnice časnikov, ni več dvoma, da je ponatis Harrisonovega albuma, ki je izvirno izšel leta 1973, prišel ravno ob pravem času, da nas spomni na nekatere vrednote. Hkrati s ponatisom ponovno zvočno obdelanega albuma je izšla tudi malce bolj deluxe različica s priloženim DVD-jem, oboje je še čisto sveže. Po trojnem albumu All Things Must Pass (1970), ki je izšel ravno ob uradnem razpadu Beatlov in vseboval nekatere pesmi, ki jih je Harrison v zadnjih letih Beatlov prav »hranil« zase, hkrati pa sodeloval z Dylanom in (tako je reklo sodišče) kradel od Ronalda Macka, se je zgodil koncert za Bangladeš in potem tale album, ki prinaša na eni plošči sežeto vse tisto, kar je Harrison, skromen in predolgo v senci dveh velikanov peresa, tri leta poprej na dolgo in široko razložil na treh. Living … je kratkomalo album, ki razgrinja svetovni nazor Georgea Harrisona in to v prekleto dobrih pesmih. Na novi izdaji sta dodani dve pesmi s singlov, poleg naslovne pesmi, ki malce ironično gleda na duhovnost, pa najdemo tudi duhovnost, zavito v krasna pop oblačila (Give Me Love, Lord Loves The One), introvertirano folk vzdušje (Be Here Now), hkrati pa duhovit »obračun« s preteklostjo, ki se vedno znova pojavlja (Sue Me Sue You Blues). Harrison v svojih mnenjih o tem, kaj se dogaja med prijatelji iz benda, v katerem je bil vedno »ta tihi«, čeprav je večkrat pošteno vzrojil (»Bil sem v Woodstocku pri Dylanu in mi je bilo kar žal, ko sem moral priti nazaj v studio!« je povedal leta 1968, ko so se Beatli na snemaju albuma The Beatles že pošteno razhajali), ni bil nikoli tako neposredno oster kot glavna akterja, Lennon in McCartney, je pa zato pičil bolj s strani. A vendar je Sue Me edini takšen malce neposrednejši udarec v boleče rane, vse ostalo se rešuje z zaupanjem v »luč, ki je osvetlila svet«, kot pravi v pesmi The Light That Has Lighted The World. Svetujem nakup različice z DVD-jem, ker pač ponuja še dodatne informacije. Vprašanje je sicer, če je ljubezen zares dovolj za mir na Zemlji; dandanes se bolj kaže resničnost tistih Menartovih verzov: »Od same ljubezni vsak čas na granatah/bo vtisnjeno geslo: darilo za brata!«, ampak tule ni mesto za takšna vprašanja. Nam pa ne bo škodilo, če se ob poslušanju Harrisonove plošče spomnimo na dejstvo, da je že poslušanje glasbe pomemben korak naprej – That Is All, kot poje Harrison v zaključni pesmi na albumu.

Matej Krajnc