BILLY JONES

Tha 'Bluez

Black And Tan Records, 2005

Hočeš nočeš je nizozemska založba Black and Tan ena prodornejših evropskih založb, tako ali drugače usmerjenih v bolj bluesovske vode. Za nameček ne gre zgolj za obujanje starih tradicij, saj pod njenim okriljem ustvarjajo tudi mladi nadobudneži, ki še iščejo svoj lasten izraz – in eden takšnih novodobnih iskalcev je tudi Billy Jones. Rodil se je leta 1953 – torej ni ravno mladenič – v North Little Rocku v Arkansasu, kjer je njegova družina živela v hiši starega očeta, ki je služila tudi kot kavarna. Soba, v kateri so živeli, je bila takoj ob glavnem prostoru, kjer je bil osrednji prostor kavarne z barom in juke-boxom, ki je preigraval klasike velikih bluesovskih legend: Howlin' Wolfa, Elmora Jamesa, B. B. Kinga, Lowella Fulsoma, Bobbyja 'Blue' Blanda, Muddyja Watersa, Jimmyja Reeda, Lightnin' Hopkinsa, Big Joeja Turnerja in drugih velikanov, ki so postali Billyjevi glasbeni heroji, njihove vplive pa je čutiti tudi na pričujočem albumu. Delavci z okoliških polj so poslušali juke-box ob koncu delovnega dneva na bombaževih poljih ali pa ob oranju, popivali so ter plesali na glasbo iz juke-boxa. Nadobudni Jones je tako še danes obseden s plesom in hoče svoji glasbi dati pridih zabave in plesa, ob poslušanju tega albuma – meni najljubša je skladba Deal Wit' Da' Devil – pa sem dobil občutek, da je predvsem tehnicist in s svojim tehničnim znanjem velikokrat spomni celo na kakšnega Claptona. Občasno so v tisti kavarni nastopali tudi glasbeniki in prav ti ljudje in zvoki so še odločilneje soustvarjali Billyjev pogled na svet in mu vcepili pravi občutek in ljubezen do bluesa. Billy je vse te glasbenike imel za idole, pri enajstih letih pa je prepričal očeta, ki je bil nekoč šofer Sonnyja Boya Williamsona in Howlin' Wolfa, da mu je kupil kitaro. Od tega trenutka ga je bilo težko videti brez nje in večji del svojega prostega časa je preživel ob oponašanju bluesovskih zvezdnikov, očitno pa je spremljal dogajanje tudi v drugih glasbah. Album Tha 'Bluez tako dokazuje, da se je Jones razvil v glasbenika, ki daje sodoben videz tradicionalnim zvokom učiteljev stare šole. Predstavlja novo generacijo izvajalcev bluesa, torej glasbenikov, ki se spomnijo starih posnetkov Muddyja Watersa, hkrati pa komaj čakajo, da bo Prince izdal kako novo ploščo. Blues za leto 2006 je torej lahko tudi takšen.

Jane Weber