LAIBACH

Volk

Mute/Dallas, 2006

Vedno je zanimivo, na kaj bodo Laibach pritisnil svoj pečat oziroma na čem preizkusili taktiko samoprepoznavanja. Še posebej po seriji Nato, Kapital in Jesus Christ Superstars (vojaška zveza, kapital, religija), ki ji je sledil album WAT, na katerem Laibach razmišljajo predvsem o sebi oziroma o svojem položaju. Ko je v svet pricurljala informacija, da Laibach tokrat obračunavajo z nacionalnim ponosom, je bila ta poteza nadvse logična, pripravna, skoraj nujna. Kako, da tega niso naredili že prej? Nacionalne himne nosijo močan čustveni naboj, malodane združujejo narod, krepijo zavest in nacionalni ponos. Tu so združene vse pretekle zmage, dosežki, želje … In potem nastopi Laibach.

Večinoma so himne, vznesene pesmi, nadvse primerne za laibachovsko obdelavo. Najbolj enostavno bi jih bilo prirediti na način zgodnjih koračnic Life Is Life ali One Nation. Ampak vmes so tudi Laibach odrasli, takole, trivialno, bi se himen lotili kvečjemu »otročji« Rammstein. Laibach so spet vpoklicali domače aktualne sile, predvsem duo Silence, ki na promocijskih fotografijah upravičeno zaseda polovico članstva. S tem je glasba dobila novo razsežnost, predvsem potrebno melodičnost, ki šele nosi to narodno patetiko. Ta dualnost prispevkov, na eni strani teatralna melodičnost Silence in brezosebna robatost Laibacha, se odlično poda vsebinskim poudarkom oziroma taktiki, ki jo Laibach gojijo od začetka. Torej po eni strani vzbujajo, poudarjajo te domoljubne občutke in jih po drugi strani prevračajo oziroma brišejo meje med domoljubjem in nacionalizmom, ne da bi se kdaj natančneje opredelili. To je še enkrat prepuščeno poslušalcu.

Z Laibachi se tokrat ne bo dosti plesalo. Glasba je večplastna, saj si v isti meri prisvajajo in se prilagajajo. Vsaka državna himna za seboj potegne določen »melos«, če ne drugega, so se Laibach odločili za petje v izvirnem jeziku, kar dodatno oteži izvedbo. Silence sta se leto dni ukvarjala z aranžmaji in petjem v tujih jezikih, v bolj delikatnih so morali priskočiti »pravi« državljani Izraela, Kitajske, Japonske … Izbor držav je vsekakor dovolj širok, da so Laibach lahko obračunali s temeljnimi nacionalnimi vrednotami sveta. Še takrat, ko ne govorijo veliko, mnogo tega sporočajo kot v primeru »neokrnjene« vatikanske himne (verskih konotacij je dovolj že v dodanem besedilu k ameriški himni).

Da gre še enkrat za vseobsegajoč projekt, priča najprej »intertekstualnost« oziroma uporaba že znanih izrekov Laibacha, ki jih pač vsakokrat postavijo v nov kontekst (variacija »the end of history« …). In vsakič se zagledajo nazaj in domov. Sklepna himna je NSK-jeva, zaigrala jo je Delavska godba iz rodnega kraja Laibacha. V tem je nekaj (še vedno laibachovske) nostalgije, nekaj »humanosti«, je spomin na čas in kraj, ki jih je odločilno izoblikoval. Vse prej je izvedbeno in sploh produkcijsko na svetovni ravni, po izdelanih vsebinskih poudarkih pa Laibach niti v svetu nimajo prave konkurence.

Naj si dovolim nekaj projekcije; naslednja rekapitulacija bi po logiki stvari lahko bila laibachizacija ljubezni. Laibach na plošči Volk zvenijo utrujeno ali vsaj zrelo razmišljujoči, dobrohotni so in prikrito obtožujoči obenem, delijo ljubezen in sami potrebujejo varen brlog. Saj veste, ljubezen pa je najvišja sila, izvor vsega.

Janez Golič