THE MUSICIANS OF THE NILE

Down By The River

Long Distance, 2006

Po mnogo letih molka in suše je pri založbi Long Distance končno izšla nova plošča starih dobrih Muzikantov z Nila ali v originalu Les Musiciens du Nil, ki pa se tokrat na ovitku razkazujejo le z angleškim prevodom francoskega imena, pod katerim se je skupina tradicionalnih gornjeegipčanskih godbenikov iz Luksorja in Karnaka uveljavila na mednarodnih muzikalnih prizoriščih že sredi davnih 70. let. Tedaj so nastali tudi posnetki za prvo ploščo te skupine, ki je izšla v drugi polovici 80. let in jo v ponatisu v spletnih ploščarnah pogosto najdemo pod imenom Ensemble Mizmar Baladi; ime se seveda nanaša na instrumentalno zasedbo mizmarjev, ki ob zasedbi rebabistov s pevci in drugimi pihali zavzema del plošče, in ki smo jo letos kot del predstave videli na Exodosu, na novi plošči pa je v taki samostojni obliki ni, kot je (če me spomin ne vara) tudi ni na drugih ploščah te obnavljajoče se skupine, ploščah, ki so povečini izšle v 90. letih pri založbi Real World, in sicer From Luksor to Isna in Charcoal gypsies ter medžanrsko egiptovsko sodelovanje Salamat Meet Les Musiciens du Nil z balkanskimi odtenki, ki jih izvrstno prida Ferus Mustafov. Skratka, po tiste odlične plesne improizlete treh prodornih pihal ali mizmarjev in bobna brez besed se bo treba še vedno vračati k davnim posnetkom iz 70. let – in to je morda tudi edini očitek novi plošči Muzikantov z Nila, sicer je od začetka do konca odlična in mnogo bolje narejena kot vse Realworldove skupaj. V zagovor lahko rečem, da je ta mizmarska zasedba v že tako ali tako živem zvočnem organizmu Muzikantskih muzik najbolj živa in tudi na starih posnetkih koncertna – in da morda v studiu nikakor ne bi funkcionirala, in da je zato ni na plošči, čeprav mizmarista prispevata svoje v povečini vokalnih skladbah tele povsem studijske plošče, ki pa deluje zelo živo, spontano in živahno, tudi v dialogih, razpravah, monologih in z improžarom, po gornjeegipčansko, seveda. Res se sliši, da Alain Weber in Armand Amar zelo pazita, kakšno muziko ponudita na studijskih albumih in kako jo ponudita – to je povečini izvrstno posneta odlična muzika brez balasta.

Kot sem povedala že stokrat in kot piše tudi Alain Weber v spremni besedi k plošči, je zasedba Muzikantov z Nila stara in obnavljajoča se zasedba. Gre za muzike, ki se na tistem koncu igrajo že stoletja, če ne tisočletja – in seveda počasi spreminjajo, kot se spreminjajo tudi člani zasedbe, ko stari umirajo in jih nadomeščajo mlajši, po večini iz istih tradicionalnih glasbeniških družin. Tako sva pred desetletjem na ploščah Muzikantov poslušala še glasova starega epskega pevca Šamandija in lirskega improvizatorja Metkala, ki sta že oba odšla v večnost. Tudi dva, ki sta delno še prisotna na tej novi plošči, sta se do dokončanja in izida plošče že odpravila v onstranstvo ali ocean preteklosti, kot pravi instrumental Bahr Ez Zaman, hkrati tudi poklon vsem rajnkim članom. Najprej je ocean preteklosti zazibal Mustafo Abdel Aziza, enega zadnjih mojstrov vseh velikosti argula, to je nekakšnega pradavnega dvojnega trstenega klarineta, katerega posebnost je, da je ena piščal za brnenje, basovsko spremljavo, druga pa melodična. Rajnkega mojstra slišimo na novi plošči z zadnjim solističnim posnetkom v osmi skladbi, Taksimu ali improvizaciji Hawa. Za njim je pred kratkim odšel še pevec Jusef Ali Bakaš, ki je za novo ploščo zapel dobro polovico skladb, spomladi pa ni več prišel v Ljubljano, kakor napovedano, temveč so nama peli drugi, med drugim tudi Ramadan Hasan, ki zapoje skoraj polovico skladb na novi plošči. Povem naj še, da so vse skladbe tradicionalne, ne avtorske, vendar imajo Muzikanti z Nila dovolj obsežen repertoar za veliko novih studijskih plošč, tako da se iz plošče v ploščo nikakor ne ponavljajo, temveč venomer ponudijo nove, neznane skladbe v aranžmaju vodje zasedbe, rebabista Mohameda Murada Migalija, in nekega Junisa el Hilalija, po legendi sina Abu Zeida el Hilalija, ki je osvojil Ifrikijo in za čigar zgodbe, mite in legende so rapsodi Muzikantov z Nila specializirani, spomnijo se verjetno še za nekaj tednov repertoarja iz tega obsežnega hilalijskega epa; tudi tokrat postrežejo z novim 12-minutnim odlomkom, plošča pa traja dobrih 68 minut odlične godbe v devetih skladbah. Začne se s pesmijo o vlaku Sir Bina Ja Kitar, ki pelje v deželo ljubezni, sledi čudovita o Črnih kodrih, ki po spevu o lepoti ljubljene in žgoči strasti sklene takole: »Nocoj na trgu ljubezni / si kupil bom malo mamelukinjo / angelčka, polnega sladkosti.« Tretja je Haddi khatawi (Upočasni korak) o gazeli, ki naj se ustavi in ujame jasmin pozdrava, rožo pogleda in za katero bi poet, tokrat obakrat poje rajnki Bakaš, najel celo celo letalo! V četrti Wa ana mali ja galbi (Nič več mi ni pomembno, oh moje srce) pesnik tokrat s pevcem Ramadanom Hasanom upa, da se bo vrnila, kajti brez nje ni na svetu pomembno prav nič več, peta je instrumental Al Bahr ez Zaman (Ocean preteklosti) v poklon vsem rajnkim, šesta omenjeni odlomek hilalijskega epa, sedmo Ya Mawad min sabar (Ti, ki poznaš potrpežljivost) spet poje rajnki Bakaš, ki pravi med drugim: »O noč, ti, ki združuješ zaljubljence, pravijo, da je ljubezen zdravilo, a jaz ne verujem /.../ potrpežljivost še biva v mojem srcu, ampak, oh Bog, kako je ta ljubezen čudna.« Osma pesem na plošči je instrumentalna improvizacija ali Taksim Hawa rajnkega argulista Mustafe Abdel Aziza (naj mu bo večnost v pokoj). Plošča se konča z deveto Allah lilek malu nahar (O gospodarica noči – kaj mi bo dan!), ki poje o sorodni duši, viru nežnosti, ki je ranila srce in razjasnila pogled, tudi v izvedbi rajnkega mojstra Bakaša. Naj mu bo večnost v pokoj, tebi pa tale plošča v užitek! Priporočam.

TC Lejla Bin Nur