NOSTALGIA 77 OCTET

Borderlands

Tru Thoughts, 2006

Nostalgia 77 je studijski projekt Bena Lamdina. V sodelovanju z založbo Tru Thoughts je Ben v preteklosti posnel dva precej zanimiva albuma – Songs for my Funeral in The Garden. Njegovo glasbo bi še najlažje opisali kot počasno jazzy elektroniko, ki pogosto vsebuje značilne aranžmaje pihalne sekcije. Plošči sta bili relativno uspešni in Lamdin je moral kmalu pretuhtati, kako svoj projekt predstaviti v živo. Tako je nastala klasična zasedba, oktet, ki je nekakšna živa verzija tega nostalgičnega projekta in se imenuje Nostalgia 77 Octet. Člani skupine so Graham Fox na bobnih, Riaan Vosloo na basu, Ross Stanley na klaviaturah, Tom Allan na trobenti, Trevor Mires na trombonu, Jonny Spall na alt saksofonu, Mark Hanslip na tenorju in Ben Lamdin na kitari. Glasbeniki so večinoma diplomanti jazz programa na Royal Academy v Londonu, nekateri med njimi so člani Mathew Herbert Big Benda in skupine Mathew Bourns Electric Dr M. Nostalgia 77 Octet igra žive priredbe Benovih studijskih izdelkov. Poleg tega skupina igra tudi predelave malo manj znanih jazzovskih del, lastne kompozicije, na odru pa seveda tudi improvizirajo.

Nostalgia 77 je eden tistih (redkih) projektov, ki štartajo kot studijski eksperiment, vendar pa zaradi uigranosti in uspešnosti zasedbe, žive različice (in izjemnega odziva publike) postanejo čisto prava skupina, ki material piše skupaj. Za to »prestrukturiranje« so se člani zasedbe odločili po nepričakovano uspešnem lanskem nastopu v Jazz Caffeju v Londonu. Posnetek tega koncerta so celo izdali.

Plošča Borderlands je posneta v živo. S tem ne mislimo, da je posneta na koncertu, ampak, da so v skladu z jazzovsko tradicijo posnetki odigrani v enem kosu, brez dodatnih nasnemavanj posameznih inštrumentov. Album je v celoti avtorski, posneli so ga v enem tednu nekje na britanskem podeželju. Aranžmaji so precej svobodni, z jasnim introm, ki vpelje glavni groove. Čez groove potem razni člani solirajo, improvizirajo. Najmočnejše orožje zasedbe so še zmeraj pihala, poleg njih pogosto solira tudi klavir. Bordelands skoraj v celoti zveni kot klasični jazz album, vendar pa v detajlih lahko slišimo tudi vplive soula in funka, v (udarnih) refrenih pihalne sekcije pa afrobeata. Kljub nekoliko sproščenim kompozicijam album drži skupaj, teče. Poleg tega so prehodi med udarnimi in tihimi deli naravni in domiselni. Jasno je, da so člani zasedbe prekaljeni mački z bogatimi (odrskimi) izkušnjami. Ironično, prav pobudnik Ben Lamdin in njegova kitara sta potisnjena nekoliko v ozadje, saj je prav on najbolj zelen, kar se tiče igranja v živo. Vendar pa je svoje delež prispeval pri sami produkciji plošče. Lamdin je očitno prebrisan, saj se v uspešnejši, živi različici svojega projekta Nostalgia 77 ne sili v ospredje. Ne, zato pa mu je uspelo sestaviti eno boljših sodobnih britanskih jazzovskih zasedb.

Borja