RADIO CITIZEN

Berlin Serengeti

Ubiquity, 2006

Pred dvema letoma je priznani britanski producent in didžej Will Holland (bolj znan kot Quantic) odgovornim pri kalifornijski založbi Ubiquity posredoval zapečen CD in rekel, da bi jim zadeva morda bila všeč. Na cedejki je bilo par demo posnetkov neuveljavljenega nemškega glasbenika in producenta Nika Schabela, ki je takrat deloval pod imenom Radio City. Glavam pri založbi je bila njegova muzika tako všeč, da so kmalu (to je bilo lansko leto) na kompilaciji Music Is My Art izdali kasneje blazno hvaljen komad The Hop. Potem je Niko spremenil ime svojega projekta v Radio Citizen in pod tem psevdonimom izdal album Berlin Serengeti.

Schabelova produkcijska tehnika je precej zanimiva. Vzorce in teksture, ki jih reže in aranžira s pomočjo samplerja, kombinira z živimi inštrumenti. Te igrajo razni glasbeniki, med drugim tudi Niko sam (najbolje mu grejo od rok pihala – alt saksofon in klarinet, poleg tega se znajde tudi na klaviaturah in tolkalih). Muzika Radia Citizen je tako nekakšen konglomerat elektronike, jazza, soula, duba ... Jasno je, da Schabel tripa na godbe šestdesetih in sedemdesetih let in celo uspelo mu je, da ima plošča Berlin Serengeti zaprašen, masten zvok. Teksture niso jasno ločene in čiste, kot smo vajeni v dobi digitalne (re)produkcije, v bistvu gre pri muziki Radia Citizen za starošolsko zveneče teksture, ki nastajajo ob prekrivanju in kombiniranju posameznih plasti. Ta učinek je Schabel verjetno dosegel z uporabo analogne tehnologije v procesu snemanja. Album je še toliko bolj zanimiv zaradi vokalnih vložkov. Pri petih komadih (od skupno šestnajstih) namreč sodeluje pevka Bajka (rodila se je v Nepalu in mladost preživela v nomadski glasbeni skupnosti), ki ima povsem specifičen, zasanjan glas. Prav zaradi sodelovanja s Schabelom je v zadnjem času postala ena najbolj priznanih in iskanih vokalistk na svetovni »freestyle« sceni (pred kratkim je sodelovala pri snemanju plošče odličnega producenta Bonoba).

Schabelu je z Berlin Serengeti uspelo posneti album, ki se ga zvrstno ne da povsem umestiti. Večinoma gre za cinematično, zatripano muziko, ki črpa iz tradicij soula, duba, orientalskih godb, najbolj pa jazza (Niko je v nekem intervjuju dejal, da mu je največji vzornik John Coltrane). Na nek način gre tudi za njegov protest proti trendu predvidljivega acid jazza in dolgočasne »lounge« muzike (ki je funkcionalna, saj je mišljena kot godba za ozadje, nima motečih elementov in ugaja), ki sta se neokusno razbohotila v zadnjih letih.

Borja