RAZLIČNI IZVAJALCI

Rogue's Gallery – Pirate Ballads, Sea Songs, and Chanteys

Anti, 2006

Tudi to se zgodi. Velika hollywoodska filmska uspešnica je posredno kriva za tale dvojni plošček gusarskih in sploh pomorskih pesmi in napevov. Ideja se je namreč najprej porodila v glavah režiserja Gora Verbinskega in igralca Johnnyja Deppa med snemanjem filma Pirati s Karibov. Razmišljala sta, kako razburljivo bi bilo slišati nekatere stare gusarske napeve v izvedbah njunih priljubljenih pevcev.

Sama se tega projekta nista niti želela lotiti, idejo sta predala v roke producenta Hala Willnerja, ki je že imel tovrstne izkušnje in predvsem znanstva. Morda spregledana, ampak nadvse intrigantna je na primer zbirka zapetih in recitiranih pesmi Edgarja Allana Poa v izvedbah znanih in manj znanih rockerjev in rockeric, podaljšek tega je najti tudi na Reedovem albumu Raven, in nazadnje je Willner izbral nastopajoče v koncertnem filmu, posvečenem Leonardu Cohenu. Willner je, če povzamem spremno besedilo, uspel poslušati 700 tradicionalnih pomorskih pesmi, od tega jih je bilo 140 primernih za nadaljni pretres. Naslednji korak, še nekoliko težji, je bila koordinacija med sodelujočimi, saj je večina imela svoje načrte in vnaprej zapolnjen urnik. Tako so se med turnejo po Ameriki Newyorčani Akron/Family za nekaj dni ustavili v Seattlu in tam ob pomoči Billa Frisella spremljali tiste zainteresirane, ki so bili takrat na dosegu. V Londonu je bila druga ekipa pa v Dublinu in še kje. Rezultat je mestoma mešana druščina, ki se sicer nikoli ne bi srečala, in tudi interpretacije so mnogokrat drugačne od pričakovanih. To je bila priložnost za zvezde kova Bono in Sting, da se iztrgajo običajnim pristopom. Prvi poje brez U2, prej na način Brendana Perryja iz Dead Can Dance s prav takšno spremljavo. Sting si je dal drugačnega duška, prav mogoče, da je pred vstopom v snemalni studio spraznil steklenico ruma. Nicku Cavu so pozibajoče pijanske pesmi pisane na kožo, še posebej ko ga spremlja razglašen zborček. Še elegantni Brian Ferry si je razrahljal kravato in po mornarsko zabrundal eno balado in eno poskočnejšo v duetu s pevcem Antonyjem. Willner se ni želel omejevati z zvezdniškimi imeni, daleč od tega. Večina prisotnih je prišla iz primernih folkerskih krogov, z močnim pridihom irske folklore na čezmorski poti v Ameriko. K sreči je »narava« pesmi nadvse primerna za to, da se jih izvajalci lotijo brez velikih priprav, natančnost izvedb zagotovo ni bila na prvem mestu. Pa še ta, izvedba namreč, večinoma prav nič ne trpi. Končno gre za glasbenike, ki so zapisani glasbi, so sodobni bardi, ki na kopnem, v klubih in ulicah, doživljajo tisto, kar so sicer doživljali avtorji teh pesmi na odprtem morju.

No, pogledi so skozi 43 posnetkov dovolj raznoliki. Ne gre le za utapljanje žalosti v alkoholu in temu primerno veseljačenje v zboru z vodilnim glasom in skupinskim odgovorom, ampak se vmes najdejo tudi žalostinke z drugih strani. S strani čakajočih na kopnem in tu nastopijo ženske izvajalke.

Med širokim izborom se najdejo taki biseri kot ponovno zbrani trije izvirni člani irske skupine Virgin Prunes, tu napol odkriti pod imenom Three Pruned Men. Pijanska tožba Bully In The Alley jim je pisana na kožo. Tudi David Thomas se je sprostil in sopiha in brunda v dveh blodnih zapisih. Seveda pa na takšnih in drugačnih kompilacijah vedno nekaj manjka in nekaj je vedno odveč. Manjkajo vsaj Pogues, sedaj ponovno zbrani polnijo dvorane po Ameriki, in manjkata Tom Waits in Marianne Faithful, saj ju s kompilacijo druži ista založniška hiša. Menda je na trakovih ostalo še kopica posnetkov, ki jih tokrat Hal Willner ni objavil. Če bomo kupci plošč pridni, bomo dočakali nadaljevanje, pa morda takrat.

Janez Golič