RAZLIČNI IZVAJALCI

Rough Guide to West African Gold

World Music Network/Jazz and Blues ploščarna, 2006

RAZLIČNI IZVAJALCI

West Africa Unwired

Th!nk Global/Jazz and Blues ploščarna, 2006

Angleška založba World Music Network, ki objavlja pregledne glasbene vodnike Rough Guide, se je pred kratkim odločila, da poleg še dveh (pod)založb (Riverboat, namenjeni že uveljavljenim izvajalcem, ter Introducing, na kateri predstavlja novince ali manj znane glasbenike) zažene še eno diskografsko nadaljevanko oziroma podzaložbo. Imenovala jo je Th!nk Global, na njej pa bo objavljala prav tako pregledne tematske kompilacije, a tokrat v spremenjeni, širšemu občinstvu usmerjeni likovni opremi, v ovitku iz recikliranega papirja, z ilustracijami namesto fotografij. Odločitev za ilustracije po svoje malček spomni na izdelke založbe Putumayo, a treba je povedati, da bi se snovalci lahko bolj potrudili in se oddaljli od razgledničarske likovne rešitve.

»Ne sodi knjige po njeni naslovnici,« pravijo in tudi v tem primeru velja, da vsebina daleč prekaša poenostavljenost ovitka »na prvo žogo«. Prva dva izdelka nove podzaložbe nosita naslov Bellydance in West Africa Unwired; oba sta odlična, sploh pa se slednji kar sam od sebe ponuja v vzporedno poslušanje s še enim nedavnim izidom iz serije Rough Guides, tistim namreč, ki obljublja zahodnoafriško zlato. Ne glede na dejstvo, da smo lahko vedno zmerno skeptični ob takšnem poimenovanju, je treba na skepso v tem primeru takoj pozabiti in se prepustiti zapeljivim 70 minutam zgodovinskih posnetkov, nastalih med 50. in zgodnjimi 80. leti prejšnjega stoletja. V obdobju torej, v katerem beležimo osvoboditev številnih afriških držav iz kolonialističnega primeža ter izbojevanje neodvisnosti. Zato je nadvse pravšnje, da se kompilacija začenja s komadom Ghana-Guinee-Mali vélikega E. T. Mensaha, nič manj véliki pa niso ostali na albumu prisotni izvajalci.

Spet pridobljena neodvisnost je namreč pomenila plodna tla za vznik številnih bandov, med njimi tudi takšnih, ki jih je sponzorirala država ali njene institucije (Bembeya Jazz, Orchestre Rail Band De Bamako), ali pa zgodovinsko pomembnih zasedb, ki so prelomno preoblikovale glasbo določene države in še danes pomenijo (nedosegljiv) vzor in vir spoštovanja. Geografsko se gibljemo po Gani, Gvineji, Sierra Leone, Maliju, Nigeriji in Senegalu, slogovno pa poslušamo široko paleto slogov od highlifa in zgodnjega afrobeata prek bigbandovskih plesnih orkestrov in senegalskega mbalaxa do plesnih taktov pod vplivi latinskoameriške glasbe. Sočni komadi se kar vrstijo in kaj kmalu se ne moreš odločiti za favorita; ali je to Let Them Talk, nabrit, hipnotičen afrobeat v izvedbi Geralda Pina and The Heartbeats, ki je odločilno vplival na Fela Kutija, ali morda Manicero, očarljiva izvedba kubanskega (in jazzovskega) standarda, ki jo vzvalovijo Senegalci Dexter Johnson and The International Band z gostujočim pevcem Labo Sossehom, ali pa še raje neprekosljivi Orchestre Baobab z ganljivo Boulmamine. Slednji te vsekakor tako premaknejo, da moraš ta komad nemudoma slišati še enkrat; in takih skladb je na tem albumu še kar nekaj! Ta sijajen album ne priča le o bogastvu glasbeniških tradicij v zahodni Afriki, marveč tudi o samosvojem vnašanju tujerodnih vplivov v domačo matrico. Že omenjeni komad Manicero denimo kaže na dolgoletno navezavo afriških glasbenikov na latinskoameriško muziko, ki je v oblikovanju moderne, povojne in postkolonialne glasbene scene imela podoben vpliv kot angloameriška rokenrol in jazz v Evropi (slednja sta kakopak odmevala tudi v Afriki).

Če West African Gold ponuja dejansko prav to, kar obljublja, pač žlahtne posnetke starih bandov, ki so vzpostavljali ter v marsičem (po sestavi zasedbe, vlogi glasbil, po poseganju po tem ali onem tujem idiomu, ki so ga uspešno preoblikovali in prilagodili lokalnim tradicijam itd.) zakoličili obliko popularne, a na tradiciji sloneče afriške godbe, pomeni njegov pendant na novi založbi Th!nk Global vzorčen vpogled v moderne, topot izključno akustične smernice zahodnoafriške muzike. Izbrani so res najboljši med najboljšimi: kitaristi (Mansour Seck, Kante Manfila, Boubacar Traore; no, tukaj pogrešamo Ali Farka Toureja), pevci (Baaba Maal, Mah Damba, Mory Kante), instrumentalisti na kori (Toumani Diabate, Djeli Moussa Diawara) itd. Enakopravno ob bok izkušenim mojstrom (nekaj jih na srečo poznamo tudi z domačih odrov) pa lahko preverimo tudi nekaj mlajših izvajalcev, ki jim je prav World Music Network pred kratkim objavil albume: Etran Finatawa, Nuru Kane in Daby Balde. Zdaj, ko jih lahko poslušamo na takšni pregledni kompilaciji, še bolj prideta do izraza njihova posebnost in kakovost, saj ne po izvedbi ne po novostih, ki jih vnašajo v glasbeno dediščino, ne zaostajajo za preverjenimi imeni. West Africa Unwired se v sluhovod zliva kot en sam – kljub akustični zasnovi – mogočen glasbeni veletok, ki ne skriva, da je sestavljen iz med seboj podobnih, a spet še kako samosvojih pritokov, ki že vsak zase, a še bolj močno v taki imenitni družbi priča o neverjetni razvejanosti in bogastvu godbe, za katera se zdi, da se ne bosta nikoli izčrpala. Vzporedno poslušanje obeh albumov pa to razvejanost in bogastvo še poglobi in kar kliče po dodatnem raziskovanju in odkrivanju drugih del uvrščenih izvajalcev.

Mario Batelić